Janis Varufakis je novi grški finančni minister, ki ga je Cipras uvozil iz Amerike. Tip je čisti levičar, ni mi jasno, kako vzdrži v srcu grozljivega ameriškega kapitalizma. Svoje levičarstvo dokazuje tudi s svojim videzom. Odlično sem se zabaval, ko sem ga videl, kakšen je prišel na pogovor z britanskim finančnim ministrom – srajca iz hlač, ena roka v žepu, ko se pozdravlja s sogovornikom … Levičarstvo v akciji. Bravo naši. Luka Mesec tudi nosi srajco zunaj hlač. To je razpoznavni znak naše ultralevice, pri čemer tega simbola ne razumite napačno, ko srečate kakšnega klošarja.
A vse v zvezi z Grki in Grčijo je bilo jasno, ko je Jean-Claude Juncker, predsednik Evropske komisije, na fotografiranju Ciprasa zagrabil, ga prižel na prsi in poljubil na obe lici. Judežev poljub. Pravzaprav dva. Nič ne bo z odpisi dolgov, nič ne bo s Ciprasovimi obljubami in grožnjami, tudi risanje Merklove kot Hitlerja za Grke ni ravno pomagalo, morali bodo biti veseli, da bodo dobili naslednjo tranšo dolgov. Ciprasov ultramarksizem se je začel utapljati že en dan po volitvah, to za naše ni dobro znamenje.
Poleg tega so Grki njegove obljube začeli jemati zares: najprej so dvignili vse svoje prihranke, ker nikdar ne veš, potem pa so nehali odplačevati kredite, za davke pa jih po tradiciji tako in tako ne terjajo. Kaj bo zdaj z zastonj stanovanji in višjimi plačami, tudi ni jasno. Je pa meni dragi Cipras potegnil pomembno proletarsko levičarsko potezo in v vladnih službah spet zaposlil 600 čistilk od tistih nekaj več kot tisoč, ki jih za pometanje po ministrstvih in uradih pač nujno potrebujejo.
Očitno res drži, da je Marx mrtev, ni druge. Meni je sicer žal, ker je bil frajer, zato pa ima na srečo pri nas še številne zaveznike. Edini res deklarirani marksist je dr. Lev Kreft, takoj za njim pa se je – hvala bogu – pojavila malo mlajša generacija, v katero sodi tudi dr. Andrej Rus, ki je nekakšen zastopnik marksizma-leninizma v boju proti privatizaciji, izkoriščanju proletariata in za novo revolucijo lastninskih odnosov v stilu država je vse. Vedno mu rad prisluhnem, ker je nas ortolevičarjev še vedno premalo. Rus pa je to že od nekdaj, on je tisti, ki na primer kvaziavtoritet ne priznava. Ko je prišel nekoč pred davnimi leti k meni na novinarsko prakso, je establišmentu pokazal, kaj je mladi marksistični upornik. Na sejo republiške skupščine je odšel v kratkih hlačah in s kotalkami na nogah in bil – nerazumljen. Ven so ga vrgli, jaz kot šef pa sem dobil strogi opomin skupščinske službe za informiranje. Varufakisu se ni zgodilo, da bi ga nagnali – ne v Parizu, ne v Italiji, ne v Veliki Britaniji in ne v Bruslju. Si niso upali, Grki so preveč dolžni, da bi si kdo upal norčevati iz njihovega finančnega ministra. Vsaj javno ne.
Navsezadnje samo v desničarskih diktaturah velja, da obleka naredi človeka. Vzemimo za primer vsaj dve osebnosti naše ultralevičarske scene, ki dokazujeta, da to ni res. Eden je profesor Franc Trček, heroj mariborskih vstajniških bojev, ki so ga policisti med vstajo proti Kanglerju vlekli za šal, mu zbili očala, mu strgali bundo in ga pridržali. In je še zdaj takšen, ko je poslanec, če pustimo ob strani njegove bravurozne poslanske nastope in slikovito izrazoslovje, ki je na meji sovražnega govora (ker proti desničarjem in klerikalcem pač drugače ne gre), nas tudi s svojo podobo prepričuje, da je orto od ortolevičarja. Da bi dokazoval svoje proletarsko prepričanje, se očitno oblači v fundusu Rdečega križa, to je odlična mimikrija, da ga ne bi kdo vprašal, kako pa kaj kapitalistična 5000 evrov visoka plača. To bi sicer bila svinjarija po vsem, kar je ta revolucionar doživel in še doživlja.
Ob bok se mu postavlja Matjaž Hanžek, ki očitno ves denar, ki ga je dobil v življenju in ga še dobiva, nameni humanitarnim projektom, čemur hudobni desničarji in klerikalci pravijo bifeji in gostilne. A vsaka dobra revolucija se začne v kakšni pivnici. Hanžek najraje oblači raztegnjeno jopico sivo zelene in nedoločne barve, ki bi že zdavnaj morala najti mesto v muzeju novejše revolucije ali vsaj v arheološkem muzeju. S kolegom Trčkom ga očitno veže tudi ista frizerka »vrži škarje v glavo«, to v simboličnem smislu krik groze ob napovedanem grozljivem lastninjenju, ko ti gredo lasje pokonci in tam obstanejo. Od česa bomo mi levičarji živeli, če nam poberejo državne firme? Kje se bo napajal del naše intelektualne elite, če ne bomo imeli naših bank, naših telekomov, naših petrolov, naših zvarovalnic triglav itn.? Jočem.
Na imidž veliko da že omenjeni Luka Mesec. Zdaj si poleg brkov pušča tudi marxovo brado, to je vidno, če zelo dobro pogledate. Miha Kordiš je na primer popolno nasprotje Trčka in Hanžka – lep suknjič, urejeni marksistični lasje, le majica je v smislu ekologije malo sumljiva, saj nosi vedno eno in isto s podobo Che Guevare. Predlagam, da mu podarimo še eno. Violeta Tomić pa ne skriva, da je lahko levičar tudi malomeščanskega imidža. Oblači se v butikih, hodi na luksuzne počitnice, vse z enim samim namenom – raziskave o pasteh kapitalizma in imperializma.
P. S.: Novi odgovorni urednik razvedrilnega programa TVS Mario Galunič je Miši Molk ob zavrnitvi njene zahteve po angažmaju v programu rekel, da Cicciolina ne bi več mogla »biti« v najbolj gledanem terminu. Dobro, Mario, po polnoči bi pa lahko bila.