V naši koaliciji imamo veliko eminentnih osebnosti. Ta hip mi na pamet pade na primer Dejana Levaniča, ki dokazuje našo temeljno ideološko tezo, da od davkoplačevalskega denarja živijo najboljši, za Levaniča pa pravijo, da je šel na seske javnega sektorja že kot dojenček. Porodiš se v javni sektor in umreš v javnem sektorju. Idealno. Super je tudi Jani Möderndorfer, ki dokazuje, da je pravi slednik naše izvorne socialistične misli, še posebno ko dobi histerični napad, kadar ga kaj razjezi. Takrat je podoben vzorniku Francu Popitu, nekoč trdi roki socialistične samoupravne demokracije. Ko je Popit znorel, so se polnili demokratični aresti, česar pa se Milan Kučan ne spomni, a ga je treba razumeti.

Trdi komunisti so v Združeni levici! Ob njihovih nastopih se nostalgično spominjam Milke Planinc, ki nam je omogočila življenje brez toaletnega papirja, brez zobne paste, pralnih praškov, bencina, kave in banan. Danes je le še ena takšna originalna komunistična država, to je Venezuela, kamor radi na dopust zahajajo Hanžek, Mesec, Tomićka in drugi eksponenti leve revolucionarne misli. Tam se po posebnih zvezah lahko religiozno povežejo z mrtvim Chávezom, ki ni mrtev, ampak bo večno živ. Kot naš Josip Broz. Pri nas je takrat pri Milki šlo za še en komunistični eksperiment, saj je bilo znano, da sta komunizem in socializem temeljila na načelu znajdi se. Za komunizem tudi ni najbolj pomembno, če si čist, ker so komunisti vedno pripravljeni tudi na umazana dela, ko pride revolucija in selekcija. Zato ni nihče pogrešal pralnih praškov, zobne paste in toaletnega papirja. Zlasti ne takratna družbena nadstavba, ki je vse to imela kot dokaz, da bo tako nekoč tudi na splošno.

To je nekako tako kot s honorarci, ki so naša univerzitetno izobraževalna komunistična elita in ki v krizi, ko imamo pol milijona revežev, dokazujejo, da ni nujno, da si lačen in v bankrotu, le pravi pristopa moraš poiskati. Tisti, ki ga ne obvladajo, pa naj bodo lačni in držijo gobce. Seveda je res, da imamo zdaj tudi pri nas lačne otroke, ki pa so posledica še vedno trajajoče stoletne lakote iz časov Janeza Janše. Zato so lačni otroci v teh časih pač nujno zlo. Če bo Luki Mescu in njegovim boljševikom uspelo uresničiti politični program sieg heil, potem bomo z novo nacionalizacijo pridobili potrebne materialne dobrine, da bo siromakov nekaj manj, pokopališča pa bolj polna. Temu je namenjen tudi predlog Združene levice, da je treba onim na robu bankrota odpisati dolgove. Zadnjič sem po televiziji videl absolutno revno, blokirali so ji prenosni telefon, za cigarete komajda še ima in tudi na morje letos ne bodo šli, ker so v bankrotu. Pa še najemodajalec jim je zarubil avto, ker niso plačevali. Jokal sem.

Vse to in še hujše zločine je pri nas zakrivil kapitalizem. Ali kot bi rekel intelektualec Franc Trček – kapitalizem je treba odjebati. Ob 25-letnici prvih demokratičnih volitev pa je Manca Košir v kamero rekla, da je treba čimprej uvesti socializem, demokracijo in ekologijo. Me res zanima, če se kaj takega da preživeti, kajti to ne pomeni uveljavitve gesla tovarne delavcem, ampak je fabrike, ki onesnažujejo, treba zapreti. Kot Lafarge v Trbovljah, zato bodo imeli za pet odstotkov čistejši zrak čez dvajset let in kakšnih 300 brezposelnih na novo takoj. Ekokomunizem pač zahteva tudi žrtve. To Dušan Plut in njegovi vedo.

Vsi ti sodijo v sedanjo elito oblasti, pri čemer najvišje uvrščam Dejana Židana, Matjaža Hana in Janka Vebra. To so pravi sledniki Zveze komunistov Slovenije, ne pa tisti pred njimi, ki niso vedeli, kaj bi, zato nam je partija pred očmi propadala. Židan je agrarni intelektualec, to pomeni, da razume splošno ljudsko voljo, samo tega še ne zna izraziti. Han je trgovec idej in zamisli in spominja na Edvarda Kardelja, Veber pa je pravi postrevolucionar, ki se je do zadnje kaplje krvi boril proti privatizacijskim veleizdajam, žal pa mu vojska ni stala ob strani. Veber je torej žrtev, in žrtvoval se je v velikem slogu, saj je do konca vztrajal pri lastnem razumevanju zakonov.

Prvovrstno elito oblasti pa smo videli na državni proslavi ob 25-letnici prvih demokratičnih volitev. Milan Kučan, Branko Masleša, Milan Brglez, Borut Pahor, Štefka, Miro Cerar, Miran Potrč, Janez Kocijančič, Ciril Ribičič. Sami osamosvojitelji, ki so nam državo izborili s krvjo. Mišljeno seveda simbolično, ker za zmago vedno krvavijo drugi, kot je tudi prav. Elito pa je treba varovati. Vendar so ti razočarani nad tem, kar imamo danes, ker smo včasih imeli tudi tisto, česar sicer ni bilo, a je bilo v petletkah in državnih planih. Izrazili so ogorčenje nad kapitalizmom, grdo opozicijo pod vodstvom SDS, ki slabo vlada, in se zavzeli za socializem s človeškim obrazom.

Obletnica volitev je spet dokaz, da zgodovino in njeno resnico pišejo zmagovalci. Ker so zmagali naši pod vodstvom Milana Kučana in Foruma 21 ter ob podpori Falange 571, je seveda logično, da so bili razkrinkani in procesirani nekateri, ki so se za izdajali za osamosvojitelje (recimo Tone Krkovič in Janez Janša) in oznanjali svoje neresnične resnice.

Naše maščevanje je vedno kruto.

 

P. S.: NLB ni najboljša banka za komije. Najboljša je Telekom. Nič ni treba vračati, kar vzamejo, ali z lopatami skozi okno.