Zelo mi je všeč, da se je novi šef protikorupcijske komisije Boris Štefanec postavil na zadnje noge in je zlasti ob siloviti podpori svoje podpredsednice Alme Maruške Sedlar odločil, da bo – zakonitost gor ali dol – nadaljeval preiskavo premoženja Janeza Janše. Tako se bo najlaže otresel govoričenja, da nič ne dela in da je komisija pravzaprav mrtva, kot mu je v obraz v Mladini zabrusila Alma Maruška Sedlar. Ko imaš takšno podpredsednico, ne potrebuješ sovražnika.
Sedlarjeva svojega predsednika ne mara, to mu je po medijih sporočala nekoč že z nekega posvetovanja v Parizu. Takrat je rekla, da bo odstopila, pa ni, ker jo k delovanju v tej komisiji vodijo svetli cilji – sovraštvo. Ona namreč poleg Štefanca ne mara tudi Janeza Janše. Je pa v tem pogledu pravična, ker tudi sama sebe ne mara.
Štefančeva – vsaj formalno – protikorupcijska komisija tako nadaljuje svetlo tradicijo komisije, ki jo je vodil Goran Klemenčič, ki mu je vrhovno sodišče odpravilo njegovo poročilo v delu, ki se nanaša na Janšo. Vrhovno sodišče je seveda naredilo nekaj nezaslišanega, saj ga vse, kar se je kasneje dogajalo, demantira. Če Klemenčičev senat ne bi bil dober, potem Klemenčič ne bi postal pravosodni minister, Praprotnik pa ne bi iz novinarja propagandista postal bančnik – to je mojstrovina slovenske kadrovske politike 21. stoletja. Tretja članica senata Selinškova pa pravkar svojo prtljago seli h Klemenčiču na pravosodno ministrstvo. Če so dobri, potem nobeno vrhovno ali ustavno sodišče tega ne more demantirati. Nad Klemenčičem je samo še modro nebo, Bog pa za zdaj še molči.
Oglasil pa se je bog in batina ustavnega prava, sam ministrski predsednik Miro Cerar. V strokovni in etični drži je povedal, da Klemenčič ni storil nič takega, da bi moral s svojega položaja. Napakice pa ne štejejo. Po svoji materi (po novem osebi 1) je pozabil dodati, da je lahko Klemenčič storil tudi veliko svinjarijo, ampak to še vedno ni kaznivo dejanje. Tako Klemenčič ostaja, njegovo delo pa bo zdaj v svetlih tradicijah in izročilih nadaljevala Alma Maruška Sedlar, pardon, Štefanec s svojim senatom. So namreč stvari, ki jih je pri Janši verjetno še Klemenčič spregledal.
Ker sem iz tistih krajev, kjer ima Janša tisto vilo z 2500 kvadratnimi metri, tri bazene, podzemno zaklonišče v treh nadstropjih in kliniko, zakamuflirano v skedenj, veliko vem. Ko so oni policaji v imenu Klemenčiča tekali okoli Janševe hiše, so vse, kar sem omenil spregledali. Celo Aleksander Lucu – znameniti preiskovalni novinar Nedeljskega dnevnika – tega ni izvedel, čeprav je Janševo kliniko iskal po Avstraliji. Policisti so slabo opravili svoje delo, ker so iskali izvor sadnih dreves, ki jih je Janša posadil, niso pa na primer razkrili, od kod travno seme, ki ga je omenjeni politik na začasni svobodi posejal okrog haciende. Tri kile je uporabil. Pa še nerodni so bili, ker jih je Janšev tast opazil za bližnjim grmovjem.
Vse te napake Klemenčičeve policijske komisije mora zdaj Alma Maruška Sedlar, pardon, mora Štefanec odpraviti. Ker se je Alma Maruška Sedlar v svoji kandidatni biografiji hvalila, da se je novinarsko preiskovalno že ukvarjala s takimi zadevami (njeni teksti pa so zahrbtno izginili, tako kot zvočni zapis njenega kandidatnega zaslišanja), bo lahko šla osebno na teren. V resnici se mora malo rehabilitirati, ker je bila ob prvi prijavi zavrnjena kot najslabša kandidatka, na ponovljeni pa je delovala genialno. Za začetek naj popravi policijsko šlamparijo, ker v zaznamek niso zapisali, koliko sadnih dreves je na svoji haciendi posadil Janša, čeprav so zasliševali lastnika drevesnice, se tega niso spomnili. Jaz pravim, da je dragocenih sadnih dreves 345, če to ugotovi še komisija Alme Maruške Sedlar, pardon, Štefanca, potem je to dejstvo. Tudi če bi Janša slikovno dokazoval, da je dreves deset, od tega pa jih je tam pet že od nekdaj.
V tem smislu je treba zasledovati, si zapisovati, fotografirati, snemati in celo risati vse njegove ožje in širše družinske člane, najmanj do pete generacije v preteklost. Zato je treba izdelati njegovo družinsko drevo in videti, kako so do premoženja prihajali tudi njegovi praprastarši, njeni praprastarši, tast, tašča itn. Alma Maruška Sedlar je tega sposobna, ker je bila odlična – kot že rečeno – preiskovalna novinarka, ki sicer nobenega takšnega teksta nikoli ni napisala, imela pa je dober namen. V dobri veri, da ji bo ta podatek kdaj prišel prav, ga je pač uporabila.
Saj je tudi Klemenčičev senat v dobri veri kršil ustavo in kratil človekove pravice, to je veliko, ker kaj hujšega ne moreš storiti. Ampak dobra vera je dobra vera, človek se je skupaj s Praprotnikom, zdaj bančnikom, in Selinškovo pač zmotil, ker ni vedel, kako uporabiti zakon – ki ga je sam napisal.
Našim gre torej vse kot po maslu. Našli smo Roberta Časarja, ki je bil član SDS (poudarjam, član SDS), obiskali Sonjo Gole, šli mimo vile Hermana Rigelnika (trikrat), rekli adijo atam in mamam in začeli rušiti vodstvo slabe banke.
Za nami je res delovni teden. Miro Cerar je lahko vesel.
P. S.: Stanislava Setnikar Cankar, ministrica za šolstvo, je prejela 636.000 evrov davkoplačevalskega denarja za honorarje, večino od fakultete, ki jo je vodila. Ne bo odstopila, ker je to drobiž.