Naša ZZB NOB je zrela za Guinnessovo knjigo rekordov! V povprečju vsak dan organizira 3,7 proslave, v katerih slavi preteklost svojih bratov v orožju. Ali: kamorkoli je stopila noga brata komunista partizana, tam je spomenik. In tam imajo navdihujoče govore prvoborci, heroji preteklosti in sedanjosti. Recimo Tit Turnšek, ki je znan po tem, da že od nekdaj slavi našo revolucijo, razen v času, ko je bil v SLS pri bratih Podobnik in je imel zaradi tega malo skrivenčen pogled na našo slavno preteklost. Potem je pa prišel k sebi in k našim.
To je podobno materi domovinske sprave Spomenki Hribar, ki je tudi nekaj časa kazala, da je ideološko zašla, v resnici pa ni in je bila vseskozi na naši strani. Moram pa reči, da je odlično odigrala svojo nestrpnost do Milana Kučana, da so ji celo v Demosu verjeli. Ker je bila vseskozi po naše pokončna, ji zdaj nekateri umazanci očitajo, da ima neustavno visoko pokojnino. Res je ustavno sodišče to reklo, a kdo mu še po sedanji odločbi v zadevi Patria (u boj, u boj!) sploh verjame. Tako rekoč razglasiti za nedolžnega Janeza Janšo je blasfemija najvišje ravni. Je sramotenje Kučanovega velike poka, ki ga Janša poniževalno imenuje prdec iz Murgel. Je sramotenje Bavconovga nauka o revolucionarnem pravu. Je sramotitev ugleda velikega pravnika Rajka Pirnata, ki je eminenten predstavnik naše pravne države, saj mu ni treba poznati ne obtožnice in ne sodbe, pa ve, da so zločinci krivi. Da o sramotenju šefa vrhovnega sodišča Branka Masleše, generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja in drugih tovarišev in tovarišic iz zadeve Patria niti ne govorim.
Največjo revolucionarno prizadetost je pokazala predsednica okrajnega sodišča v Ljubljani Vesna Pivk Pavlič, ki je bleda v kamero izjavila nekaj ugotovitev, ki sicer niso bile točne, a kot je rekel Milan Kučan - Plavi najprej diskreditiranje, potem likvidacija. Pardon, rekel je, da do sodnih zmot lahko pride, a se jih da popraviti. To je humana izjava, ker to pomeni, da so nekoč po nedolžnem pobiti nedolžni, in naj se s tem sprijaznijo.
V resnici nas mora ta unisoni udar ustavnega sodišča na pravico in resnico žalostiti, a ker se pravi komunist nikdar ne preda, ne bomo točili solza, ampak bomo kljub temu slavili našo revolucionarno preteklost. Recimo 9. maj, ko smo osvobodili Ljubljano, o tem bo sam vrhovni vodja Kučanovega klana – kot bi rekli desničarji, domobranci in klerikalci – sredi od Zorana Jankovića na novo osvobojene Ljubljane imel govor. Poznam osnutek tega govora, povem vam, da bo odmevalo bolj kot topovske salve iz Ljubljanskega gradu. Ne pa prdec, banda nesramna domobranska. Bistvo osvoboditve Ljubljane je zajeto v filmskem posnetku, ki v resnici ni original, torej premiera, ampak prva ponovitev za abonma in izven. Snemalec je namreč zamudil in junaškega jahanja partizana na belem konju ni posnel, zato so vajo ponovili. Tako je bila Ljubljana v resnici osvobojena kar dvakrat.
To današnje revolucionarno ponavljanje preteklosti ima torej izvor v 9. maju 1945, ki dokazuje, da je zgodovina v resnici samo podoba ponovitve in ne nujno premiera oziroma je resnica, ki je večja od resničnosti same. Za to se danes trudijo v Združeni levici, kjer ne morejo pozabiti odličnih dejanj revolucionarnih oblasti, potem ko so nas komunisti na osnovi Dolomitske izjave osvobodili. Naj naštejem samo nekaj najpomembnejših: anonimizacija sovražnikov nove oblasti, nacionalizacija, boj proti koloradskemu hrošču, Tito, ekspropriacija, Goli otok, kmetijske obdelovalne zadruge ali KOZE, religija kot opij ljudstva, Trst je naš, Udba …
9. maja smo torej bili osvobojeni, ko smo enega okupatorja zamenjali z drugim. To je pač historično dejstvo – če ne bi komunisti okupirali osvobojene dežele, bi danes vsi govorili nemško, kot nas opozarjata znana zgodovinarja Repe in Pirjevec, ki izhaja iz lastne izkušnje, imenovane Pierazzi. Zato smo dežela, posejanja s spomeniki in pomniki NOB, ki jih pa ni več kot geografskih lokacij pobitih po osvoboditvi. To je treba vedeti! Kar zamislite si, da bi sovražnik naroda uresničil svoje težnje in bi tam, kjer je kakšna njihova kost, postavil spominsko znamenje z napisom: Tu so nas živalsko pobili bratje komunisti. Doslej so popisali 600 takih lokacij, jih je pa še enkrat toliko. Proti tem spomenikom in pomnikom se je treba boriti. Tudi z orožjem, če bo treba, kajti fašizem in nacizem še nista pokončana, kot nas uči šef borcev Tit Turnšek. Kot na primer v Grahovem, kjer so sovražniki v soglasju z državo postavili svoj spomenik in je ZZB zdaj državo tožila, ker je dala soglasje. Ni mi sicer jasno, zakaj je ZZB tožila državo, namesto da bi jo recimo v oboroženi bitki, imenovani »pokol na Šubičevi«, vrgla z oblasti.
Fašizem in nacizem sta bila poražena maja 1945, komunizem nikoli. Zato je prav, da Veliki vodja Kučan na proslavi ob 70. obletnici socializma, kot se proslava imenuje, spregovori o tem, da smo zmagali. In to večkrat. Ali kot pravi finančni minister Mramor: spet smo pripravili zmagoviti reformni program brez reform, to je zagotovo posledica ohranjanja in slavljenja vrednot komunistične revolucije. In poudaril, da smo se tako osamosvojili od Bruslja.
P. S.: Dileme, ali Borut Pahor na proslavo v Moskvo ja ali ne, ni! Naj gre Kučan.