Oni dan je Roman Leljak, človek, ki išče naše tovariše po arhivu, da bi jih diskreditiral, protestno zapustil zaslišanje na policiji, ker naj bi se dogajalo pod fotografijo Josipa Broza Tita. To bi moralo biti kaznivo, ker gre za omalovaževanje velikega sina revolucije, NOB, komunizma in osamosvojitve. Brez Tita tudi osamosvojitve ne bi bilo, ker je s krvjo tlakoval pot v našo svobodo. In pri tem je vseeno, da je to bila tuja kri.
Prav in pravično bi bilo, če bi bilo zapovedano, da morajo fotografije nekaterih naših mož in žena viseti v javnih prostorih, kot so vlada, parlament, tožilstvo, sodne dvorane … Da, sodne dvorane, v katerih sodbe izrekajo v imenu ljudstva, morali pa bi jih v imenu najbolj zaslužnih herojev našega časa. Recimo Milana Kučana. Krivično je Janši soditi v imenu nekega abstraktnega ljudstva, katerega cirka polovica je itak na njegovi strani. Zasluge za to ima pač tovariš Kučan, čigar fotografija v zlatem okvirju bi morala viseti na steni tik za sodnim senatom, da bi zločinci, desničarji in domobranci že s pogledom nanjo trepetali pred pravično kaznijo, ki jo bodo prejeli. Poleg bi morala viseti še fotografija Tita, ki bi opominjala, da imamo pri nas kontinuiteto tudi v sodstvu, ko je edino prav, da obtoženi dokaže svojo nedolžnost, ne pa da – kot Janša – napadajo neodvisne tožilce in sodnike, da naj dokazujejo kriminal. Oprostite, ampak kriminalci najbolje vedo, kaj, kdaj in kje so kaj počenjali, in to velja tudi za zadevo Patria.
Poleg Kučana in Tita bi lahko visela tudi fotografija očeta in matere revolucionarnega sodstva sovražnikov ljudstva in razrednih sovražnikov tovariša Ljuba Bavcona. Že pogled obtoženih kriminalcev nanj bi bil dovolj, da v svojo obrambo ne bi mogli česa pametnega povedati. Osebno bi dodal še fotografijo tovarišice, ki jo izjemno čislam – to je Majda Potrata. Kdor jo je kdaj v živo doživel, ve, o čem govorim in zakaj bi bila njena fotografija na javnih mestih – tudi v sodnih dvoranah – tako zelo učinkovita. Ko zagledaš njo, tudi popolnoma nedolžni obupajo in priznajo. Brez nje je naše sodstvo velikokrat čista potrata časa.
Ob vsem tem se strokovnopravno tudi sprašujem, čemu so potrebni odvetniki, ker v najbolj odmevnih primerih tožilci in sodniki odlično sodelujejo in je na primer Barbara Klajnšek upravičeno z veliko naklonjenostjo odobravala pravne bravuroze tožilca Andreja Ferlinca, ki je moral malo šlampasto obtožnico vsaj za silo logično zagovarjati. Po drugi strani so ji pa odvetniki šli zelo na živce, ker so iz abstraktnih obtožb želeli izvedeti konkretna dejstva, ki jih tam pač ni bilo, ker so v bistvu nepotrebna. Za domovino s Kučanom nazaj!
Kar zadeva fotografije, so pomembne biografije. Hitler je visel povsod, ker se je znal odlično distancirati od sovražnikov. Stalin je visel povsod, ker je tudi z gnusom obračunal s svojim ljudstvom. In Tito je visel povsod, ker je na neki način odlično kopiral oba prej omenjena. Njegovo tradicionalno zapuščino simbolno predstavlja Milan Kučan, zato ni odveč vprašanje, čemu tudi on ne visi. Za začetek bi to nespodobnost lahko z mestnim odlokom odpravil ljubljanski župan Fužin in okolice Zoran Janković, saj je prav Kučan zaslužen, da župan ni v zaporu, kamor bi ga nekateri z veseljem strpali. V mojih časih je v razredih visel Tito, ker pa ga otroci danes neupravičeno ne poznajo dovolj, naj tam visi Kučan.
Nasploh bi bilo treba visenje pomembnih politikov in Slovencev urediti s posebnim ustavnim zakonom. Tako bi – kot že rečeno – v sodnih dvoranah viseli Tito, Bavcon, Kučan in Majda Potrata. V otroških vrtcih bi visela Violeta Tomić, da bi smrkovlje dalo mir, poleg nje pa sovražnica mularije Svetlana Makarovi
. V osnovnih in srednjih šolah bi visel Milan Kučan, na univerzi in fakultetah bi visela magistrica Alenka Bratušek, kar bi bil obliž na njeno rano neevropske komisarke. Če soglasja o njej ne bi bilo, bi tam visel Branimir Štrukelj, ki bi ga za portretne potrebe bilo treba malo urediti – frizer plus fotošoping. Osebno podpiram njegovo visenje, ker je za to državo ogromno storil, za narod pa malo manj.
V prostorih akademije znanosti in umetnosti bi poleg Tita in Kučana moral viseti še manjši portret Janija Möderndorferja, ki v laičnih krogih velja za doktorja medicine, doktorja pravnih znanosti in ekonomskih ved. Kar vse dokazuje s svojimi nepozabnimi poslanskimi nastopi. Slavoj Žižek mora nujno viseti pred vhodom filozofske fakultete, kjer je redno zaposlen, pa ga pet generacij študentov še ni videlo. V vseh kulturnih ustanovah mora viseti Majda Širca, po vseh uredništvih (pod prisilo tudi v uredništvih Reporterja) pa naš Janez Markeš skupaj z lingvistom Meršolom, ki bi vsak po svoje novinarje opominjala, kaj je pravo novinarstvo.
Seveda je še veliko zaslužnih, ki bi morali kje viseti, če bo dovolj lokacij. Recimo Branko Masleša, Miro Cerar, Karl Erjavec, Spomenka Hribar, Janez Stanovnik, Matija Maček, Edvard Kardelj, Tit Turnšek, Niko Toš, Vesna Vuk Godina itn. Zagotovo se sprašujete, kaj pa Borut Pahor, kje bo on visel! Na vstopu v Savudrijsko valo na portoroški plaži.
P. S.: Nekateri naši diplomati kradejo, poneverjajo, se predajajo razvratu … Kakršna oblast, takšna diplomacija.