V državi je vse v najlepšem redu (beri »ordnung und discipline«). Manjkata nam samo dve stvari – denar in malo več optimizma. Glejte, vlado imamo … Dobro, ne me držati za besedo, ampak vsaka vlada vlada po svoje. Cerarjeva je malo posebna, ampak simpatična. Imamo predsednika države … Ne me držati za besedo, ampak vsak ima svoj stil. Pahor je sicer malo smešen, ampak zabaven. Imamo vrhovno sodno oblast … Ne me držati za besedo, a – kot je rekel pravni mag. Rajko Pirnat – zakone je pravno mogoče razlagati na različne načine. Zato je Janša kriv, ker svoje nedolžnosti ne zna dokazati. Če pa tega ne zna, je zločinec.
Boste rekli, da je to narobe svet in da mora sodišče dokazati krivdo. Kot vidite, ni nujno. Lahko ja, lahko pa tudi ne. Vsak dan namesto rožnega venca (to delajo klerikalci in desničarji) »zmolim«, torej preberem najbolj udarne dele razsodbe vrhovnega sodišča, ki pravi, da je mogoče storiti kaznivo dejanje sprejemanja obljube nagrade tako, da se to kaznivo dejanje v celoti zgodi v notranjem, nezaznavnem doživljajskem svetu posameznika. Gre za tip pravne religije – Bavconu hvala! To je tudi drastična nadgradnja našega revolucionarnega prava, ko nam ni treba več lažnih pretepenih in zadrogiranih prič in izsiljenih priznanj kot v času utrjevanja oblasti in dachauskih procesov. To je čas, ko so tožilci zato, da materialnopravne dokaze iščejo v svetu nezavednega, notranjega, ne pa tako, da obtoženega mučijo. To smo počenjali, ko je bilo treba ubraniti revolucijo in komunizem. Zdaj pa je dovolj, da s sovražniki obračunamo tako rekoč na višji filozofski ravni. Sociološko pa se temu pravnemu fenomenu reče: zaustavite Janeza Janšo (po Spomenki Hribar).
Konkretno razsodba vrhovnega sodišča pomeni, da če pomislite ali razmišljate o tem, kako bi koga likvidirali, zaklali, zastrupili, obesili – da ste že storili kaznivo dejanje kvalificiranega umora v nezaznavnem doživljajskem svetu svoje psihe. Ali pa ste brez denarja, v bankrotu in ste pomislili, da bi oropali NLB – dobro, ne ravno te siromašne banke, ampak že kakšno drugo. To je absolutno kvalificirani tip zločina, če se najde dober tožilec, ki ima smisel za vpogled v notranji svet zločinstva posameznika. Tak je primer tožilca Andreja Ferlinca in šefa vrhovnega sodišča Branka Masleše in kompanija. Ko sem Ferlinca opazoval med sojenjem Janši, sem že v njegovem pogledu, gestikulaciji videl, da ve, da je Janša kriv, in mu ni bilo treba niti k šlogarci. Masleša pa že s pogledom, z očmi to pripoveduje in dokazuje. V resnici gre za pravno psihologijo in psihiatrijo! Materialni dokazi so nič, svet notranje zavesti zločinca pa je vse. Napredek pravne znanosti pri nas je torej očiten. Če bomo tako nadaljevali, bomo prvi na svetu vse vrste zločinov desničarjev in klerikalcev izkoreninili, zapore pa spremenili v letovišča. Kot na Golem otoku.
Notranji svet posameznika je strokovno pravno in generalno gledano zločinski. Zdaj noben materialni dokaz ni več pomemben. Kot na primer v zadevi novinarja in publicista Viktorja Blažiča, ki je bil obsojen, ker so pri njem doma v predalu pisalne mize našli njegov zasebni dnevnik, v katerem je kritiziral našo takrat komunistično oblast in Josipa Broza. In so ga zaprli. Če bi ga presojali po zdajšnjih kriterijih, sploh ne bi bilo potrebno imeti tistega dnevnika, ampak bi Blažiča lahko obsodili zaradi nečistih misli proti državi, sistemu in Brozu. Osebno poznam veliko zločincev, ki imajo zelo grde misli o Milanu Kučanu, da o Miru Cerarju ne govorim.
Naše tožilce je treba znanstveno usposobiti, da se bodo sprehajali med narodom in iz zunanjih psihofizičnih zaznav stopili v svet posameznika in ugotovili, ali gre za zločinca ali ne. Kot je zaznava takratne tožilke Branke Zobec Hrastar – s tem se je strinjalo vrhovno sodišče – da se Janez Janša namerno ni hotel sestati s predstavniki Patrie, da bi tako zameglil svojo koruptivnost notranjega sveta Janeza Janše.
Za ta nesramni zločin je tako in tako dobil zelo milo kazen, saj gre za zelo perverzen zločin, ker ni prstih odtisov. Gre pa za razpoznaven kriminalni akt, če celoto dosedanje zločinske dejavnosti Janeza Janše v političnem prostoru (nasilna osamosvojitev, oboroženi napad na temelje ustavne ureditve SFRJ itn.) povežemo z možnostjo namena sprejetja obljube nagrade. In se vprašamo: je takšen človek zmožen pomisliti v svojem notranjem svetu, da bi se korumpiral? Pri tem nam v pravnem smislu lahko pomaga ljudska definicija politike (uvajanje laicizma v pravo) in političnega kot potencialne korupcije – potem je vse jasno. Janša torej ni nedolžen. Če bi bil, ne bi bil obsojen. V zaporih ni nedolžnih, lahko je kakšna zmota ali pomota, kot je nekoč rekel naš trikratni predsednik Milan Kučan, a to za Janšo ne velja.
Zamislite si tudi red velikosti zločina Janeza Janše! Iz obljube nagrade, torej miselne korupcije, ni dobil niti centa. Toliko ni dobila niti njegova stranka. V svojem notranjem koruptivnem zasebnem svetu pa je zagotovo pomislil na milijone, iz tega lahko sklepamo, da se je notranje odpravil na zelo amatersko pot zločina obljube nagrade. Zato so ga ujeli s prsti v marmeladi neznanega dne, na neznanem kraju in z neznanimi osebami.
Berite razsodbo vrhovnega sodišča in se čudite. Ko so Masleša in njegovi vstopili v notranji svet Janeza Janše, so komajda našli ven. Kdo ve, kakšne zločine vse so videli.
P. S.: Miro Cerar je genij! Potolčejo ga sindikati kot Turki Srbe na Kosovem polju, potem pa to razglasi za veliko zmago vlade. Čestitke.