Desetdnevna vojna za Slovenijo 2015. Pol države okupirane, druga polovica v ognju.
Prvi dan. Tanki pri Brežicah, elitne enote sovražnika pri Dobovi. Padalski desant na Ljubljano. Generalni sekretar vlade Darko Krašovec pokliče predsednika vlade Mira Cerarja in mu prestrašen pove, kaj se dogaja. Cerar mu pomirjujoče pravi, da naj se zbere, ali pa pobere in da bo o informaciji razmislil. Potem pokliče Milana Kučana, a mu Štefka pove, da je službeno v tujini. Spomni se, da imamo tudi v. d. predsednika države Boruta Pahorja, a mu iz tamkajšnjega kabineta sporočijo, da je na terenu – na neki kmetiji pomaga pri kolinah. Cerar leže nazaj v posteljo z mislijo: saj ni nič urgentnega.
Drugi dan. V kabinetu predsednik vlade Miro Cerar gleda TVS, POP TV, Planet teme – povsod vse normalno, nobenega sovražnika. Pokliče ga vratar in mu pove, da je pri njem človek v neznani uniformi, ki pozna samo eno besedo, surrender (predaja), in sprašuje, kaj naj stori. Cerar mu odgovori, naj človeku pove, da bo o tem razmislil. Potem pokliče obrambno ministrico Andrejo Katič, a mu šef generalštaba Dobran Božič pove, da je gospa ministrica v džakuziju. Cerar ga vpraša, ali je vojska pripravljena, Božič mu odgovori, da je vedno pripravljena. Cerar gre spat.
Tretji dan. Cerarja pokliče ministrica za obrambo Katičeva in mu pove, da mu mora sporočiti zaupno informacijo. Dobita se v pasaži Maximarketa v Čokoladnici, kamor sicer zahaja Kučan. Katičeva Cerarja obvesti, da je okupator prodrl že do Vižmarji, Črnuč in Toškega čela. Cerar jo vpraša, kaj bi bilo treba storiti, Katičeva meni, da se ni treba prenagliti, ker vse še ni jasno, saj se tudi to ne ve, kdo je okupator. Cerar gre spat, Katičeva pa nazaj v džakuzi.
Četrti dan. Tri četrt vlade je izginilo neznano kam. Cerar v kabinetu razmišlja, kaj mu je storiti in pokliče Pahorja. Ta pravi, da lahko sovražniku napove vojno, Cerar pa doda, da bo o tem razmislil v skladu z etiko in moralo. Potem gre spat.
Peti dan. Katičeva Cerarju prizna, da se je malo obotavljala, Györköševa pa spi v naslanjaču nasproti njima ali pa je samo tako videti. Katičeva Cerarju predlaga silovit odpor, Cerar tako zamahne z roko, da se Györköševa zbudi in pravi, da je to treba preučiti. Potem gre spat.
Šesti dan. Civilna zaščita iz Trnovega sporoči, da je sovražnik zavzel dom upokojencev in za talca izbral Svetlano Makarovič in Janeza Stanovnika. Cerar znori in od generalštaba zahteva takojšnjo akcijo. Potem gre spat. Ob osmih zvečer ga zbudi šefinja protokola Ksenija Benedetti in ga sprašuje, ali naj s častno stražo slovenske vojske in v skladu z državnim protokolom sprejme generala sovražne vojske s številčnim, nekaj desettisočglavim vojaškim spremstvom. Cerar pravi, da se ne more kar tako odločiti, ker smo menda v vojni z njimi. Telefonira šefu generalštaba in ga vpraša, ali so na terenu, Božič pa mu pove, da o napotitvi na teren ravnokar razpravlja odbor za obrambo. Cerar pravi – potem pa okej in gre spat.
Sedmi dan. Delegacija Mirovnega inštituta od Cerarja zahteva, da se s silo ne upira tujerodnim vojakom, ki so samo ranljivi ljudje. Zanje je treba poskrbeti, da ne bodo žejni in lačni, treba jih je ustrezno namestiti – recimo v hotel Union ali Lev, na Brdo in v Titovo rezidenco na Bledu. Vsako nasilje je nesprejemljivo, naša vojska pa naj bo na terenu sovražniku v humanitarno in orientacijsko pomoč. Cerar pravi, da je o tem vredno razmišljati in gre spat.
Osmi dan. Po od Jankovića osvobojeni in ozaljšani Slovenski cesti, ki jo je osvobodil Janković, korakajo do zob oboroženi okupatorji. Eden od meščanov se zadere fuj, zato Združena levica zahteva takojšnjo izredno sejo državnega zbora, saj gre za utemeljeni sum, da je provokator iz vrst desnice. Ker je državni zbor okupiran, se poslanci sestanejo v Tivoliju. Matjaž Hanžek zahteva ostre policijske represalije proti provokatorju, a ne dobi odgovora, ker je Györköševa spet nekam poniknila. Luka Mesec predlaga uvedbo političnega nasilja v skladu z »levičarskim kanonom Kordiš«, pri čemer naj bi bile za tiste, ki okupatorja zmerjajo in zanj uporabljajo sovražni govor, dovoljene vse metode, tudi smrt na kraju samem. O neznosnosti sovražnega govora do sovražnika sočasno v centrali Rdečega križa govori Nataša Pirc Musar. Cerar doma v postelji razmišlja o situaciji in potem gre spat.
Deveti dan. Alma Maruška Sedlar predsedniku protikorupcijske komisije Štefancu ovadi slovensko vojsko, ki naj bi zaradi poprejšnje slabe oborožitve na čuden, nenavaden in korupcijski način prišla do oborožite iz sosednje prijateljske države. Ko to Cerar izve, vojski prepove uporabo orožja, dokler protikorupcijska komisija ne izdela ustreznega mnenja. Žena ga obvesti, da pod njunim oknom stoji deset tankov, Cerar pa pravi, super, sva dobro varovana in gre spat. Še prej prosi Katičevo, da gre na teren pogledat, kaj se dogaja. Ta gre do Tromostovja, ker dlje ne pride zaradi okupacije mostu. Pokliče policijsko ministrico Györköševo, a je na ministrstvu spet ne najdejo in ne vedo, kje se je zataknila.
Deseti dan. Cerar stopi iz hiše, neznani tankist mu v neznanem jeziku nekaj dopoveduje. Ker ne dobi prevajalca, gre nazaj spat. Ministrica za obrambo Katičeva se na Tromostovju rokuje z oficirjem sovražne vojske in toči solze. Györköševa je izginila. Tomićka, Hanžek, Mesec in drugi iz Združene levice ob petju Internacionale in z belimi rjuhami korakajo po centru mesta in kričijo: svoboda, zlata svoboda. Potem odjeknejo streli…
Slovenija je okupirana. Cerar gre spat. Še pred tem zamrmra: »Allahu Akbar.«
P. S.: Miran Šadl, predstavnik za odnose z javnostjo PU Maribor: »Tujci za seboj pustijo razdejanje, a se jih ni treba bati.« Prav, potem pa ne.