Maribor, glavno mesto Štajerske v bankrotu, nam ne daje samo izvrstnih občinskih kadrov – na primer Andreja Fištravca – ampak je poseben tudi po drugih intelektualnih elitah. Tam najdemo na primer filozofa Borisa Vezjaka, ki je izvedenec za medije in bi na primer z zakonom prepovedal Demokracijo in revijo Reporter, kar je zelo v redu. Ne morejo naših pokornih medijev motiti z drugačnimi resnicami od uradnih. Naš Vezjak je zdaj svojo partijsko demokratično zamisel razširil na vse zasebne medije – vse bi bilo treba prepovedati.
Vezjak je seveda intelektualni presežek Maribora, kamor sodi na primer tudi Vesna Vuk Godina, izvrstna antropologinja, ki se spozna na vse. Pravočasno je na primer zaslutila, da iz ljubljanskega Jankovića še nekaj bo, in ga je gostila v Mariboru, bila pa je tudi v prvih zalednih vrstah mariborskih vstajnikov, za to upravičeno pričakuje dvojna leta in borčevsko pokojnino. Iz palete kulturno- političnih delavcev naj izberem samo najbolj izstopajočega – to je Tone Partljič, ki je znan po tem, da je leta dolgo iz Borštnikovega srečanja teatrov naredil pogrebne slovesnosti, kar se za slovenska gledališča tudi spodobi. Ne moreš iz resne umetnosti delati komedije, za scenarije in govore je Partljič dobival lepo apanažo. Znan je tudi kot tisti politik LDS, ki je v parlamentu na davkoplačevalske stroške spisal marsikateri dramolet, scenarij in knjigo. S tem je hotel povedati, da je parlamentarna demokracija za en drek in je treba čas porabiti ustvarjalno.
Omenjeni trije zagotovo sodijo med heroje fejst bukove mariborske vstajniške scene, torej v t. i. generalštab, čeprav se Partljič tej časti v svoji skromnosti vsekakor hoče izogniti. A le ima tudi zasluge za mariborsko granitno kontrarevolucijo proti takratnemu županu Kanglerju, čeprav je res, da razen kakšne parole med to revolucijo ni ničesar metal. To so delale tako imenovane bojne enote v prvih vrstah, ki so potem obešale tudi lutke sovražnikov pod mariborskimi mostovi in jih v nočnih urah obiskovale tudi po domovih. V zvezi s tem se je v elito Mariborčanov vpisala tudi sedanja notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar, ki je kot odvetnica vneto zagovarjala našo revolucionarno mladež, pri čemer je kazalo, da je kamen v glavo policista tako rekoč svoboda umetniškega in še kakšnega izražanja, če ne gre celo za obliko najnovejših trendov t. i. žive umetnosti. Ženski na prvi stopnji ni uspelo ubraniti napadalcev na njene sedanje podrejene, ji je pa to uspelo po pritožbi na višje sodišče. Tako je gospa ministrica pomagala tlakovati pot svobodi obračunavanja s policisti, s čimer je povedala, da nismo policijska država. Čestitam ji za napredovanje.
Zelo revolucionarna sta bila tudi spisateljica Janja Vidmar in Vladimir Rukavina, večni teater direktor, ki tudi sodita med ugledne Mariborčane, ker sta pomagala rukniti Kanglerja, da bi potem dobila Fištravca. Ta je bil za časa Kanglerja tudi vojak revolucije in je moral požreti marsikatero desničarsko pikro na svoj račun, ker je nekoč požrl mačko in ga še danes domobranci v Mariboru kličejo Muc-Muc. V resnici je bil človek dalekoviden, kajti sedanje razsulo v Mariboru kar kliče po mačjih ljudskih kuhinjah.
Fištravec je tako bil kot dete revolucije na rokah vstajnikov ponosen na izpraznjeni prestol mariborskega župana. Ni se še dobro usedel, ko so ga tovariši in tovarišica Vuk Godina žaljivo napadli, češ da si je na stroške davkoplačevalcev kupil obleko. Župan je pojasnil, da gre za delovno verzijo obleke, tako kot imajo delavci v tovarnah kombinezone. Zdaj ga obravnava tudi policija in tožilstvo, kot kaže, bodo Partljič in njegovi morali revolucijo ponoviti.
Pri tem jim bodo zagotovo pomagali udje fejst bukove vstaje pri Večeru, kjer so v jeku revolucije s POP TV uvozili odločen uredniški kader Katjo Šeruga, ki je spodbujala naše vstajnike, da so vztrajali v svojem revolucionarnem zanosu. Večeru sicer »naklada pada«, ampak dokler je ideološko in historično naš, ga moramo podpirati, čeprav ga ne beremo. Kot Komunista včasih. Treba je podpirati RTV Center Maribor, ki je nekakšna vaška različica nacionalne televizije – njihov program po pričevanju specialistov gledajo tri gospodinje v Rušah, a to zadostuje, ker ženske potem poročajo naprej. Ker je sedanja odgovorna urednica Polona Pivec očitno obupala in se na nov razpis ni prijavila, je to storil eden naših najboljših žurnalističnih kadrov v Mariboru in širše – do Trojan. To je slavni Zoran Medved, ki je iznašel novinarsko zvrst »intervju samogovor«. Človek ima zasluge za narod, in da bi to še posebej dokazal, se je na znamenito peticijo DNS 571 kar dvakrat podpisal, drugače bi ga lahko spregledali in bi bilo samo 570 podpisov.
Odličniška novinarsko profesionalna konkurenca Medvedu je njegov delovni tovariš Vlado Krejač, imenovan Uha, ki so ga pa uvozili v Ljubljano, da je discipliniral novinarski kader v informativnem programu, kolikor to ni uspelo že Ksenji Horvat Petrovčič. Žal on ne kandidira za šefa mariborske izdaje TVS, ker mu manjka primerna izobrazba, to pa je je škandalozno – če si naš, še vrtca ne potrebuješ. Oba pa sta naša pomembna uda. Anekdota pravi, da sta nekoč ob obisku tedanjega drugorazrednega predsednika Danila Türka v mariborskem teatru hotela gostu prva podati »ljubim roko«. Zato sta se pri varnostnikih pozanimala, kdaj pride. Skrila sta se v bližnji grm, in ko je predsednik nekaterih Slovenk in Slovencev stopil iz limuzine, sta skočila iz grma in ga objela.
Zato si Türk zasluži biti generalni sekretar OZN, Medved pa šef ruralne izdaje nacionalne TV. Krejač je tako in tako že dobro preplačan.
P. S.: Poročajo, da je bil član ZL Miha Kordiš skupaj z Violeto Tomić v Venezueli. S čim sta si brisala zadnjici, ker v tistem socializmu nimajo toaletnega papirja – poleg drugih mankov?