Naša država je trdno v naših rokah. Politične odločitve naše koalicije smo razglasili za nadustavne, ker je to pravica iz našega naravnega prava. Spomladi leta 1945 smo pravo zamenjali za laicizem, potem seveda ni bilo težko zagotoviti prava ljudskih množic, ki je našim dalo mandat za obračun. Temu smo rekli pravica zmagovalca.
Zato tudi Miro Dobri nikdar ne pozabi omeniti, da je visoko zmagal na volitvah in da mu to daje neke pravice, ki jih drugače ne bi imel. Stavek njegovega šefa parlamenta Brgleza o naravnem pravu (na primer v Hudi jami) je samo izpeljanka iz računskega izhodišča, ki so ga dale volitve. Od nekdaj pa vemo, da ima zmagovalec vedno prav in zgodovinsko je dokazano, da ima prav tudi takrat, ko ima narobe. Da za to ne odgovarja, razen mogoče kdaj pred obličjem zgodovine, kar je tako in tako larifari, ali pa na drugem svetu, če vanj verjame, a tudi to je vseeno, ker naši v to ne verjamemo.
Pravica in pravo v tem smislu torej izhajata iz številk, in to mi vemo že od revolucije naprej. Znanec mi je pripovedoval, da so na primer na enem od partizanskih procesov pod nekim kozolcem leta 1943 nekega soborca obsodili na smrt, ker je rekel, da so ušivci, ne pa vojska. Komisar je organiziral javni proces proti defetizmu v naših vrstah, in ker sta bila dva »sodnika« in je bil eden za to, da »tipa« ustrelijo, drugi pa proti, je komisar drugega sodnika ustrelil. Tako je s stotimi odstotki zmagalo naravno pravo preživelega »sodnika«.
Vidite, premalo se ve o temeljih naše pravne znanosti, ko se zdaj nekateri tako repenčijo ne samo nad obsojenci v zadevi Patria, ampak tudi, ko gre za odvzem poslanskega mandata Janezu Janši. To smo prvič storili povsem demokratično in javno, drugič, povedali smo, da mi odločamo politično in ne po ustavi in zakonih, ker smo ljudski parlament in imamo mandat ljudstva, da delamo tako, kot mislimo, da je prav. Da imamo prav v tej zadevi, nas v prepričanju utrjuje celo bivša mariborska sodnica, doktorica pravnih znanosti Jasna Murgel, ki logično trdi, da lahko poslanci zaradi mandata ljudstva povozijo ljudsko voljo, če tako ocenijo. Naj še kdo reče, da nimamo genialne pravne fakultete, ki temelji na izročilih revolucije (dr. Ljubo Bavcon) in pravnega laicizma (dr. Mitja Horvat). Upam, da bodo tudi ustavni sodniki, ki bodo razsojali o pritožbi Janeza Janše, vendarle spoznali, da ustavna ni vse, ampak da je večina tista, ki odloča, sodi, obsoja itn.
Zato je popolnoma vseeno, ali je Miro Cerar dober, kompetenten predsednik vlade ali ne, ali so to njegovi ministri in ministrice, državni sekretarji in poslanci. Ljudska volja je bila pač takšna in v zadnjem času je zgrešila samo enkrat – pri glasovih za Janeza Janšo, a smo to uspešno sanirali. Izjeme pač potrjujejo pravilo, da pravila ni. Mi ne moremo biti ujetniki nekih vnaprejšnjih mnenj, stališč in ravnanj, ampak se je treba sproti prilagajati. Lep primer je Karl Erjavec, ki je v koalicijo šel, ko so mu obljubili 40 milijonov za regres za revnejše upokojence. Zato so mu še pred tem upokojenci dali svoj glas. Saj veste, šel je v dom upokojencev in siromakom, ki niti mesečne najemnine ne morejo plačati, govoril o milijonih – očarani so mu dali glas.
Potem je vlada Mira Dobrega ugotovila, da smo še kar v krizi in je razumski človek Karel po nekaj pritiskih, da ga bodo zabrisali ven in noter vzeli ZAAB, javno sporočil, da je zmagal in da bodo upokojenci dobili 19 milijonov evrov regresa, to je prav fantastično. Kožuh Novakova je tako frenetično ploskala, aleluja, genialno, kako Karl skrbi za naše upokojence, da so naši mediji o njem spisali kar precej lepih člankov, ki jih barabe desničarske uvrščajo med piškote v stilu »hov hov, tačko dal«.
Potem je Miro Dobri, ko je pošiljal proračun v Bruselj, ugotovil, da je kriza še kar velika in da se proračun ne ujema s stvarnostjo, sklical vigilije, pri katerih so ministri, državni sekretarji in izvedenci budno gledali v številke in peli hvalnico sestavljavcem, čeprav cifre niso šle skupaj in je bilo veliko lukenj. A to še nič ne pomeni, luknje se da zamašiti. In Karl Erjavec je spet zmagal. Že tretjič v kratkem mandatu te vlade. Stopil je pred kamere, ni sicer povedal, kakšna je zdaj številka za regres, a v državotvorni pozi je ponosno oznanil, da je zmagala politična stabilnost pred regresom.
V skladu z naravnim pravom je tako Karl Erjavec sicer povozil voljo ljudskih upokojencev, ki so ga izvolili, a kaj bi šele bilo – kot je večkrat rekla Kožuh Novakova, mati božja upokojencev – če Karla ne bi bilo. Že tako in tako se je socialni status upokojencev v vladah, v katerih je bil doslej Erjavec, znižal za 40 odstotkov. Če ne bi bilo Karla, bi pokojnine lahko celo ukinili.
Svojega prava, utemeljenega med vojno in revolucijo, ne damo. To je videti tudi iz primerov neznosnega pregona našega pomembnega tovariša Janeza Zemljariča, ki mu očitajo, da je bil šef Udbe in da so koga dali na seznam in ga likvidirali. Veste kaj, po naravnem pravu ni nihče nedolžen, če nedolžnosti ne zna dokazati. Zato so koga tudi počili. V imenu ljudstva in pravice zmagovalca. Zemljarič, hvala ti. Janša tudi ni znal dokazati svoje nedolžnosti. Ni odgovoril na vprašanja, kdaj, kje, komu je dal obljubo korupcije in še kar vztraja, da je to stvar tistih, ki obtožujejo. Tako enostavno pa pri nas ne gre! Če si nedolžen, se vsega z lahkoto spomniš, drugače to kaže absolutno krivdo indičnega kroga.
Naj živijo volja ljudstva, proletarska revolucija, naravno pravo in tovariš Miro Cerar.