Pred dnevi me je resno zaskrbelo. Milan Kučan se že pet dni ni nikjer pojavil, nekateri so natolcevali, da je emigriral. Saj ne da mu ne bi privoščil, da se odseli, ampak je le naš trikratni predsednik in bi še kar bil, pa ga je desničarska ustava zaustavila. To ni ne vem kakšen argument, saj smo tudi pod našim Titekom imeli ustavo, pa so vanjo zapisali, da je dosmrtni predsednik Jugoslavije. In je tudi bil do smrti, ker po njem Juge ni bilo več. Kučan pa je institucija, kot na primer ljubljanski Nebotičnik, in bi ga lahko imeli tudi brez ustave. Po potrebi bi ga spomeniško zavarovali.
Drugače pa Kučana v domovini potrebujemo. Mimogrede se sprehodi mimo RTV, vlade in ustavnega sodišča in je kot nekakšen božji prst, neka grožnja omahljivcem. S sprehodom jim hoče povedati: še smo tu, zato pazite, kaj delate – smo na oblasti, in če ne bi bili mi, bi bil kdo drug (cit. po Stanetu Dolancu, šefu zvezne Udbe). Zdi se mi tudi, da se je v teh dneh moral sprehoditi mimo Sazuja, kjer domuje tudi dr. Janko Kos, akademik, ki je potem dal usodni glas za ponovni, že tretji direktorski mandat našemu sovjetskemu kadru Mihi Lamprehtu.
Lampreht je najbolj trdoživ kader RTV, naši ga imajo zelo v čislih. To je logično, če prisluhnete njegovemu radijskemu programu. Tako zelo dober je, da so ga pri drugem mandatu izvolili v odsotnosti, na nobeni ravni režima se doslej to še ni zgodilo. Bil je v Himalaji. Še Kučan je moral biti prisoten na seji predsedstva CK ZKS, ko so ga volili namesto Popita. Lampreht je tudi demokratični socialist: sedi v svoji pisarni in demokratično pušča, da se na Radiu dogaja vse po liniji spontanosti. In čaka, da zazvoni njegov telefon in ga naši pohvalijo, potem jih pa povabi pred mikrofon. On se s pohvalami hrani kot drugi s sendviči.
Slišim pa, da je ves drugi mandat posvetil svoji največji bolečini – tistemu, ki ga je enkrat le premagal na volitvah za direktorja. Tega tipa niti omenjal ne bom, ker si tega ne zasluži. Lamprehtu je povzročil hude duševne rane, saj je zato, ker ni postal direktor, hodil naokrog kot senca in vsem razlagal, kakšna krivica je, ker ni direktor. Nekateri smo se bali, da bo tudi znorel. Zdravil se je tako, da je svoj drugi mandat posvetil žalovanju za mandatom, ki ga ni dobil. Vsak uredniški sestanek je začel z govorom in pričevanjem o tem, kaj so delali z njim, ko ni bil direktor. Ni povedal podrobnosti, da ne bi koga zastrašil, a menda je bilo zelo hudo.
A zdaj je vse v redu, zdaj lahko naslednja štiri leta joče nad tem, da ga generalni Marko Filli ne mara in ga je izbral po sili. Takoj naslednji dan po izvolitvi je Lampreht pred mikrofone pripeljal predsednika vrhovnega sodišča Maslešo, da je ta lahko spet povedal, da imamo dobro delujoča sodišča, pravično sodstvo in da z vpisniki ni nič narobe. Hvala akademiku Kosu, da je bil usodni glas. Potem pa nesramneži pravijo, da je blizu desnici. Dobro jih je demantiral, in ne prvikrat.
Lampreht je kot Miro Cerar – doslej ni naredil nič omembe vrednega, kar je v teh časih dobro – kajti če kaj narediš, se ti lahko zalomi. Tako je tudi Cerar s pomočjo medijev – in posebej Lamprehtovega radia – postal premier virgo intacta, nedolžen kot novorojenček oz. kot Violeta Tomić, če viri ne lažejo. Nihče ga ne kritizira, vsi ga nekako razumejo, da ne zmore biti drugačen in da niti ni potrebe za to. Zato bo šel direktno v nebesa. On je človek znanosti. Še tako pragmatično zadevo preloži na ramena divizije analitikov, zgodovinarjev, pravnikov, ekonomistov, in ko bo konec njegovega mandata, bo vedel, kaj bi moral storiti. To je lahko samo značilnost velikih politikov.
Velik politik je Luka Mesec. On je v resnici genetsko Grk, saj se za njihove pravice in resnice tako zelo bori, da bi jim šenkal tudi vse kredite, ki smo jih Slovenci in Slovenke dali v to nesrečno državo. Pravijo, da se je vpisal tudi v intenzivni tečaj grščine, da bi Sirizo in Ciprasa bolje razumel. V vmesnem obdobju, ko dogajanja v Grčiji in Bruslju še ne razume najbolje, pa verjetno razmišlja o kakšni radikalni demokratičnosocialistični potezi. Recimo, da bi Slovenija v znamenje solidarnosti z nesrečnim grškim ljudstvom napovedala vojno Nemčiji, EU in našemu finančnemu ministru Mramorju, ki je rekel, da morajo Grki vse kredite vrniti. Tudi naše. »U boj, u boj«, Luka Mesec.
Grkom se namreč godijo hude krivice. Hočejo trinajsto in štirinajsto plačo, pa Bruselj ne da. Hočejo, da se v javnem sektorju spet zaposli kakih sto tisoč nesrečnih duš, pa Merklca ne pusti. Hočejo povišati povprečne pokojnine na raven nad Erjavčevimi obljubami, pa spet Merklca ne da. V glavnem hočejo denar, drugo pa vas ne briga – to je politika nove grške oblasti. To je demokratični socializem.
Tito je tudi nekoč dobil od IMF 21 milijard dolarjev, pa ga niso nič vprašali, kam je šel denar, še danes se ne ve. Neumni Slovenci pa svoj večinski delež, ki nam je pripadal, še vedno pridno odplačujemo, namesto da bi zbombardirali to mednarodno imperialistično ustanovo, ki daje denar, potem pa ga hoče nazaj. Ne, raje se desničarji in klerikalci ukvarjajo z dokapitalizacijo naših bank in na sramotilni steber pribijajo guvernerja Jazbeca. Kot da prej ni bilo Gasparijev, Arharjev in Kranjcev. Vsi so zaslužni.
P. S.: V koaliciji je prišlo do državnega udara. Erjavec je zahteval izredno uskladitev pokojnin, Mramor je kričal, da je to udar na proračun. Še pobili se bodo med seboj.