Ne morem in ne morem pozabiti briljantne izbire ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar, ki si je za šefa kabineta izbrala izučenega mesarja. Boste rekli, da sem dolgočasen, ker to kadrovsko odločitev že drugič omenjam in pozdravljam. Zavedati se je treba, da gre za kadrovsko domislico, ki ima lahko dolgoročne posledice, princip »mesar za kulturo« bi veljalo vpeljati tudi na druga področja.
Z Alenko Bratušek in Mirom Cerarjem smo končno v državo vpeljali načelo, da je na visokem položaju predsednika vlade lahko skoraj vsakdo. To se za demokratično državo nekako tudi spodobi, ker smo po ustavi vsi enakopravni. Zato se je odveč zgražati nad dejstvom, da imamo v politiki na primer ogromno veterinarjev in prvega med njimi strokovnjaka za svinjerejo Dejana Židana. Ali da imamo na nacionalni televiziji sodelavca Erika Valenčiča, ki v službenem času preganja skrajne desničarje po Sloveniji (kakšnih pet jih je in ogrožajo temelje ustavne ureditve naših), v prostem času pa je navdušen hamasovec, oboževalec orožja in Osame bin Ladna – ne glede na to, da je Osama že mrtev.
Vse to počenja v prostem času, namesto da bi se, na primer, igral v peskovniku. Tako je bilo slišati tudi v programskem svetu RTV, da je namreč Valenčičeva zasebna stvar, kaj počenja v prostem času. Etika ima osem ur v delovnem času. Najbolj se je razburil Gojko Brvar, upokojeni radijec, sicer pa sodelavec borčevske revije Svobodna misel, član DNS in falange 571 (kakor podpisnike peticije imenujejo klerikalci in desničarji). Z gnusom je ob tej razpravi vprašal, kaj bodo Valenčiču in novinarjem predpisovali tudi to, katere figurae veneris lahko uporabljajo!
Res je, ustavna pravica vsakega človeškega živega bitja je, da uporablja položaj, ki ga sam hoče, da slavi ali obožuje kogar hoče – Hitlerja, Rdeče Kmere – kot jih obožuje naš filozof na delu v tujini Slavoj Žižek – Tita, Osamo, Che Guevaro ali celo Milana Kučana. Pazljivost pri oboževanju svetujem samo v primeru Danila Türka, ker se ne splača. Ne bo generalni sekretar OZN. Škoda, pa toliko so že naši vložili davkoplačevalskega denarja. Ko smo že pri RTV, Miša Molk se je dala na trg v stilu »kdo me hoče«. Na nacionalki namreč grdo delajo z njo, njeni hčerki pa so vzeli eno nedeljsko oddajo, njej pa ne dajo oddaje, ki bi, med brati, stala petino letnega proračuna TVS. To je velika svinjarija. Poleg tega Molkova ne more požreti, da je Ljerka Bizilj postala direktorica, to jo zelo boli. To je že druga svinjarija. Galunič pa jo primerja s Cicciolino, kar je perverzno. Ponudil ji je nedeljsko oddajo, iz katere je kot urednik odslovil njeno hčerko. To je tretja svinjarija. Zato je zdaj Molkova skoraj na ulici in bolestno kriči »kdo me hoče«.
Po vseh teh zgodbah z RTV – plus Lampreht, da ne pozabim – se nehajte pritoževati nad tistim prispevkom za elektropriključek, saj dobimo, kot vidite, več kot samo dolgočasne oddaje. Dobimo tudi Mirana Ališiča, ki je najbolj osovražen športni komentator v zgodovini samostojne Slovenije, tudi v bivši SFRJ kaj takšnega ne bi našli. In se neizmerno zabavamo. Poleg tega bi bilo nujno RTV-prispevek še povišati, ker je generalni Marko Filli zadnjič v programskem svetu povedal, da bodo zaposlili najprej 50, potem pa do 200 novih kadrov. Za zdaj, potem bodo pa še videli. To je seveda v stilu tistega, da je pri nas vsakdo lahko vse, ker je demokracija. Zakaj v novinarstvu ne bi bili tisti, ki imajo veselje do tega poklica. Veselje, ne pa izobrazbe.
Zato je fino, če se da na visokih državnih položajih priložnost mesarjem, ključavničarjem (Tito in Tonček Anderlič) in drugim poklicem, ker, takole med brati, razni doktorji znanosti, profesorji in intelektualci se zadnjih dvajset let niso najbolje izkazali. Taka kadrovska politika je kot svetal primer udarila tudi našo v večnost sanirano NLB. Tam imamo poleg Roka Praprotnika, ki o bankah ve samo to, da so običajno zidane, tudi Jurija Giacomellija, ki je bil v svojem življenju že vse, zakaj ne bi bil še kader bančništva. Zavozil je že nekaj firm in skoraj na kolena spravil Delo, zato zdaj dobro ve, kaj je treba, da se NLB to ne bo zgodilo. Namreč to, da jo je treba kar naprej dokapitalizirati. Tam je tudi honorarno Drago Kos, ki ga z omenjenima dvema desničarji in klerikalci zmerjajo z negativno kadrovsko selekcijo, kar ni res. Ker pač ni res.
Zato ne razumem, čemu v pravosodju vztrajamo pri nekaterih formalnih izobrazbenih kriterijih, ker potem naši tako in tako izvolijo masleše, fišerje in druge kadre pravne države. To, kar je ob zadevi Patria spisal Branko Masleša, so nekoč v malo bolj zgoščeni obliki pisali v svojih sodbah tako imenovani komunistični sodniki laiki. Naj mi Masleša oprosti, ne mi zamerit ali me sfukat – celo bolj razumljivo je bilo. Po osvoboditvi – no, recimo, ne me držat za besedo – je bilo treba delati po hitrem postopku, meščanskim sodnikom, odvetnikom in tožilcem pa ni bilo mogoče zaupati, zato so te vloge prevzeli mesar, tesarji, hlapci, konjarji, v glavnem narodnoosvobodilna natur inteligenca oz. gošarji. Zato ne razumem, zakaj zdaj ne bi bilo podobno, ker bi lahko veliko privarčevali. Zlasti časa. Če bi v zadevi Patria tožili in sodili na primer laiki mesarji, bi se stvar ne vlekla deset let – in še se bo – ampak pet minut. Padla bi celo smrtna kazen, čeprav je v zakonu ni.
Pa kaj.
P. S.: Prav je, da je Stranka Mira Cerarja spremenila ime. Miro Cerar je državo spravil zelo daleč. Zdaj bo to lahko delala Stranka modernega centra.