Formalno so sicer bili uvedeni demokratični postopki pri konstituciji politične oblasti: ustanovile so se parlamentarne stranke, izvedle so se volitve z možnostjo izbire, izpeljana je bila tudi delitev na zakonodajno, sodno in izvršno oblast.
Toda s tem, ko je bil na položaj najvišjega predstavnika države na sicer na zunaj demokratičnih volitvah izvoljen vodilni človek nekdanje partijske oblasti v deželi, je z njim tudi ostala odločujoča politična in gospodarska moč. Zakaj nič ni bilo storjeno takega, kar naj bi razgradilo strnjeno strukturo moči v lahko obvladljivem prostoru majhne države provincialne razsežnosti.
Ni bil obsojen teror, z izvajanjem katerega v obliki umorov političnih nasprotnikov si je komunistična partija v vojnem času uzurpirala vso oblast v osvobodilnem gibanju Osvobodilne fronte in v slovenski partizanski vojski, nastali iz tega gibanja.
Obsojen ni bil niti upravni, policijski in sodni teror, z izvajanjem katerega je povojna oblast uvajala sovjetizacijo slovenske družbe: to so bili zunajsodni pomori množice ujetih pripadnikov protikomunistične strani slovenske medsebojne vojnem, to so bili sodni umori, ki jih je partijska oblast zagrešila nad svojimi ljudmi, ki se niso strinjali s stalinistično posurovelostjo partije, ter nad tistimi, ki so skušali doseči veljavnost zavezniškega sporazuma Tito-Šubašić. In k temu spada tudi kolhozniška kolektivizacija našega kmetijstva, kakršno je oblast začela izvajati že po sporu s Kominformom.
Premoč oblasti nekdanje komunistične partije je v Sloveniji tudi po njeni osamosvojitvi tolikšna, da do danes ni bilo mogoče v demokratično izvoljenem parlamentu sprejeti evropske resolucije o zlih totalitarnih zlorabah politične oblasti, ki so nekoč trpinčili nekatere evropske dežele, med njimi tudi našo, ter evropski kontinent v celoti z uničujočo vojno.
Skupna posledica tako popolne politične premoči postkomunistične levice v naši deželi je bila ta, da se je vedno bolj krepilo nasledstvo partijske države s svojimi privilegiji, izhajajočimi iz »slavne preteklosti«.
Na eni strani smo zaznavali poskuse, da bi v času zaporednih levičarskih vlad osamosvojiteljem Slovenije naprtili vojne zločine iz desetdnevne vojne in jih poslali pred sodišče v Haag, na drugi strani pa so prejemali najvišja državna odlikovanja in priznanja vodilni ljudje nekdanje tajne politične policije, izvajalke najtežjih prekrškov zoper človekove pravice v času enopartijske oblasti.
Pohlep nekaterih stebrov postkomunistične levice po lastninjenju močnih delniških družb je bil tako močan, da so se posamezni tajkuni lotili kritja odkupov tudi z delnicami podjetij, ki so jih sami upravljali. Državne banke so bile za tiste s »pravo« politično pripadnostjo tako radodarne s krediti za te odkupe, da se nekatera večstomilijonska posojila lahko štejejo za podarjena.
To ropanje slovenskega bančnega potenciala seveda ni moglo za seboj pustiti kakšnih drugačnih posledic, kot je država na robu finančnega zloma in množice delavstva, ki so jih tajkunske malverzacije pustile brez zasluženega plačila in jih pahnile na rob preživetja.
Zakaj sindikati v režimu, v katerem vedri in oblači postkomunistična levica, niso zaščitniki delavskih pravic, temveč so zgolj politično orožje njene oblasti, podedovane še od nekdanje partije. S svojo množičnostjo so sposobni blokirati sleherno še tako nujno in še tako dobro pripravljeno reformo za rešitev iz krize.
Postkomunistična levica, čeprav so posledice njenega razdiralnega početja za časa njenega upravljanja države vsakomur očitne, še vedno, kjer more, spotika in onemogoča zdajšnjo vlado pri njenem naporu, da bi dosegla kakršenkoli uspeh pri izhodu iz sedanjih poraznih razmer.
Opozicija postkomunistične levice striktno zavrne vsak vladni predlog, ne da bi imela eno samcato uporabno idejo, razen tistega, kar je njena oblast že počela, t. j. izključno nadaljnje zadolževanje. Zdi se celo, da kanijo verniki opozicije svoj poglavitni uspeh doseči s tem, da z rušenjem vlade zrušijo tudi gospodarstvo te države, in če bi bilo le mogoče, tudi njeno suvereno državo.
Zakaj če ta država ni v totalitarni popolnosti njihova, potem naj raje ne bo nobene. Oziroma oni kot njeni gubernatorji in valpti.
