Hkratno tožilsko-sodno preganjanje patra Tadeja Strehovca in napad nekdanjega predsednika Milana Kučana na svobodo izražanja kažeta, da časi obračunavanja z drugače mislečimi niso preteklost.
Patra Strehovca v montiranem procesu na predlog članic »abortivnega lobija« zaradi verbalnega delikta preganja državno tožilstvo. Tožilstvo mu skuša zaradi članka zoper »abortivni lobi«, v katerem je seznam članov, ki naj bi »spodbujali usmrtitve nerojenih otrok«, naprtiti kaznivo dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti. Kljub temu da zapis na strani 24kul (Strehovec je urednik) ne vsebuje niti enega znaka tega kaznivega dejanja!
Zadeva je še hujša: namesto da bi sodnica tožilski zmazek nemudoma zavrgla, je začela sojenje. V žaru boja zoper »sovražni govor« sta tožilstvo in sodstvo pljunila na zakon in dosedanjo tožilsko-sodno prakso.
Na takšen montirani proces proti generalnemu tajniku Slovenske škofovske konference so se pred nekaj dnevi »prijele« besede Milana Kučana na partizanski obletnici na Ilovi gori. Kot je dejal, »je utemeljeno pričakovanje, da se bo na sovražni govor odzvala tudi slovenska država s svojimi institucijami.
Treba je končati sprenevedavo pristajanje na očitne primere sovražnega govora, rasizma in nestrpnosti, češ da bi ukrepanje pomenilo nedopusten poseg v svobodo govora in vračanje v nekdanji čas.« O odnosu do svobode izražanja v nekdanjem času bi lahko on povedal veliko.
Podobno, kot je Kučan državnim institucijam naročal obrzdanje svobode izražanja pred 30 leti, počne tudi zdaj.
Spomnimo, kaj je govoril aprila leta 1988 na sestanku vrha partije s predstavniki policije in Udbe v kadetski šoli za miličnike v Tacnu. Tedaj aktualno »pisateljsko ustavo«, ki je postavila smernice za demokratično pluralno državo, je zaničevalno označil za meščansko.
V nadaljevanju je glede prizadevanj za svobodno družbo rohnel, da »mi pravzaprav politične kulture nimamo, in če te fašistoidne manire, ki se kaže skozi omenjeno pisanje, skozi topotanje na javnih tribunah v Cankarjevem domu, ne bomo obrzdali, se lahko zgodi, kar se je zgodilo v Nemčiji leta 1931.«
Podobno, kot je Kučan državnim institucijam naročal obrzdanje svobode izražanja pred 30 leti, počne tudi zdaj. S to razliko, da mu je tedaj kljub vsemu ni uspelo zatreti, zdaj pa to poslušno skušata uresničiti tožilstvo in sodstvo z močno podporo prevladujočih medijev in levega dela civilne družbe.
Ko sem v petek preveril tekst ustave, je v njej v 39. členu z naslovom Svoboda izražanja še vedno pisalo: »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja.« Nikomur več ne smemo pustiti, da nam to svoboščino odvzame.