Praznovala si, moja domovina. Tiha, a ponosna, odeta v pražnja oblačila treh barv, si kot ptica razprla svoja razkošna krila zemeljskih lepot preko mest in vasi, ki kličejo po svobodi in miru. Nihče ni tako bogat kot ti, nihče ne premore toliko bolečine in radosti in nikogar ni, ki bi zaznal in prepoznal globino ran, ki smo ti jih prizadejali ljudje. Kako majhni smo spričo tvojega odpuščanja in varnosti, ki nam ju ponujaš, a smo zanju pogosto slepi in gluhi. Pred leti, zdaj že daleč nazaj, smo praznovali tvoje rojstvo. Kaj je lepšega od trenutka, ko se poraja novo življenje? Takrat nismo zavračali tvojega objema, čutili smo, kot bi bili že od nekdaj eno, kot da bi ti pripadali že od vekomaj. Zakaj je zdaj v srcu nemir, odkod strah pred prihodnostjo, od kje toliko umazanih besed, ko z medsebojnimi očitki rušimo temelje najčistejših sanj preteklosti?
Tisoč vprašanj, odgovor poznaš le ti. V svoji skrivnosti zgodbi, ki jo piše tvoje nevidno pero, ne izdaš nikogar, kajti tvoja zvestoba je namenjena vsakomur izmed nas. Kot reka mirno tečeš v strugi in upaš, da bomo prav vsi prisluhnili tvoji zgodbi. Med skalovjem in v mirni strugi obiskuješ ob bregovih tako žive kot mrtve in ni ti mar razlik, ki vse prepogosto razdružujejo ljudi. Vsem si enako zvesta in vsakomur dobra mati. Ti edina, tisočkrat blagoslovljena.
»Vsi smo eden drugemu luč.
In če le ena od njih ugasne,
ugasne cele družine luč.«
(Tone Kuntner)