Večina bi ukinila volilne okraje, SDS in Desus bi jih obdržali. Bi bila kompromisna rešitev glasovanje med več kandidati v volilnih okrajih?

Strokovna skupina ustavnih pravnikov je ponudila dve rešitvi: ukinitev volilnih okrajev z uvedbo neobveznega prednostnega glasu (podoben sistem velja na evropskih volitvah) ali preureditev volilnih okrajev.

Za prvo rešitev bi morali poslanci spremeniti zakon o volitvah, za kar pa potrebujejo ustavno večino, torej najmanj 60 glasov. Toda podprlo jo je le 55 poslancev. Nasprotovali so ji v SDS, v Desusu in dva poslanca SD, ki se glasovanja nista udeležila.

Za drugo rešitev zadostuje 46 glasov, saj je treba spremeniti le zakon o volilnih okrajih. Poleg SDS in Desusa bi jo utegnili podpreti tudi v SMC, NSI in SD, čeprav so v teh strankah do zdaj podpirali ukinitev volilnih okrajev.

Po predlogu, ki ga je pripravilo ministrstvo za javno upravo, v državni zbor pa vložili poslanci SDS, SMC in Desusa, bi spremenili 15 volilnih okrajev, Hrastnik bi združili s Trbovljami, iz Grosuplja bi nastal še okraj Ivančna Gorica. Razlika med največjim okrajem (Celje) in najmanjšim (Ilirska Bistrica) bi bila 1 : 2,7.

Po mnenju največje stranke bi ukinitev volilnih okrajev privedla do večje centralizacije znotraj volilnih enot, torej bi imeli kandidati iz večjih mest več možnosti za izvolitev kot tisti iz manjših okrajev. To drži, a tudi po sedanjem sistemu nimajo vsi okraji svojega poslanca, nekateri pa jih imajo celo dva ali več.

Poleg tega bi preferenčno glasovanje o kandidatih vsake strankarske liste, kot je dejal poslanec Robert Polnar, povzročilo »plahte« z okoli 200 kandidati. Če bi volivci izbirali med 11 kandidati na več kot 20 strankarskih listah, bi jih bilo celo od 200 do 250 na enem volilnem lističu, kar bi vsekakor povzročilo zmedo.

Toda v volilnih okrajih lahko volivci izbiramo le med enim kandidatom na strankarski listi, medtem ko 80. člen ustave zapoveduje, da imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandata. Znano je, da stranke na tako imenovanih izvoljivih okrajih kandidirajo svoje izbrance, ki drugje ne bi bili izvoljeni.

Morda bi bila rešitev, da bi poslanci razmislili o večji izbiri znotraj strankarske liste v okviru volilnih okrajev. To bi lahko dosegli s tem, da bi se v posameznih okrajih na listi potegovali po dva ali po trije kandidati, seveda pa bi morali nastopiti v prav toliko okrajih.

Tako bi lahko dobil vsak okraj svojega poslanca, volivci pa odločilen vpliv na njegovo izvolitev.