Tega se zaveda tudi Janša, ki je že 24. aprila zvečer priznal izide, zaradi poraza z veliko razliko pa ni ponudil odstopa s funkcije predsednika stranke, ki jo vodi že skoraj tri desetletja. Ni potegnil tiste poteze, ki je v takšnih situacijah samoumevna liderjem poraženih strank na Zahodu. V SDS (še) ni bilo nobene razprave, ne (samo)refleksije, izvoljeni poslanci so eden za drugim ponavljali Janševe besede, da je rezultat volitev »nenavaden« in se ob tem tolažili, da je stranka v primerjavi z volitvami leta 2018 prejela dobrih 57 tisoč glasov več in da imajo dva dodatna poslanca. Ob tem pa zamolčali, da so nominalno dobili skoraj odstotek manj kot pred štirimi leti in da je bilo tudi število volivcev SDS večje na treh volitvah v preteklosti: 2011, 2008 in 2004.
Za SDS velja najbrž podobno pravilo kot za nekdanjo LDS. Ko je odšel Janez Drnovšek, se je stranka v nekaj letih razletela. To se lahko zgodi tudi z morebitnim Janševim odhodom, ki se bo zgodil ob svetem nikoli.
V SDS ni več nikogar, ki bi podvomil o Janši, ki bi sprožil razpravo o menjavi na vrhu stranke. Vsi so se namreč sprijaznili, da je SDS Janez Janša, da je to njegova »družba z omejeno odgovornostjo«. Branko Grims, Eva Irgl, Alenka Jeraj, Anja Bah Žibret, Žan Mahnič … bodo predsedniku do konca zvesti, saj so od njega eksistenčno odvisni. Janša je v zadnjih letih stranko zapeljal tako globoko v populistične vode, da je njena morebitna prenova postala misija nemogoče. Ne samo da v Sloveniji Janšo zavrača kar tri četrtine volilnega telesa, tudi na tujem si je zapravil še tiso malo ugleda, ki ga je včasih imel, saj danes velja za »Orbanovega vazala« in »malega Trumpa«.
Za SDS velja najbrž podobno pravilo kot za nekdanjo LDS. Ko je odšel Janez Drnovšek, se je stranka v nekaj letih razletela. To se lahko zgodi tudi z morebitnim Janševim odhodom, ki se bo zgodil ob svetem nikoli. Pravijo, da bodo večnega predsednika s Trstenjakove odnesli le z nogami naprej. Da bo odšel tedaj, ko bo sam želel. Mimogrede: Milan Kučan je šel iz politike leta 2002, star 61 let, Janša jih bo septembra dopolnil 64. Kučan je zadnji dve desetletji »stric iz ozadja«, Janša pa bi rad še v četrto postal predsednik vlade. Pa ne šele čez štiri leta, že prej, na polovici mandata, ko bi še Robert Golob vrgel puško v koruzo, kot jo je Marjan Šarec.
Če SDS ni pomoči, pa ostaja odprto vprašanje, kakšna politična prihodnost čaka slovensko desnico. Pri čemer je treba najprej razčistiti, ali je SDS sploh še desnica. Desnica, ki si jo je Janša popolnoma podredil, jo dobesedno ugrabil in postal njen hegemon. Po svojih spornih političnih metodah namreč bolj kot na kakega konservativca spominja na ortodoksnega partijca, ne komunista, partijca v najslabšem pomenu besede. Vsakogar na desni, kdor je podvomil o njegovem primatu, je v zadnjih letih tako ali drugače politično eliminiral. Utihnila je še tista peščica razumnikov na desni: nekatere (visokošolske tajkune) je »kupil« z državnim denarjem, podobno kot vodstvo katoliške cerkve, drugi so se umaknili v ozadje, ko so bili deležni prve diskreditacije.
Če SDS ni pomoči, pa ostaja odprto vprašanje, kakšna politična prihodnost čaka slovensko desnico. Pri čemer je treba najprej razčistiti, ali je SDS sploh še desnica.
Ko je Reporter pred šestimi leti odprl razpravo o prenovi slovenske desnice, smo bili deležni neizmernega Janševega gneva. Ko je Žiga Turk v intervjuju leta 2016 izjavil, da bi z veseljem volil stranko, ki bi jo vodila nekdanja poslanka EU iz SDS Romana Jordan, je Janša po družbenih omrežjih zagnal veliko akcijo blatenja, da bi nas uničil. Na srečo mu ni uspelo, se je pa Žiga Turk potegnil nazaj, saj je zadnje čase povsem servilen do predsednika SDS. Podobno kot Peter Jambrek, ki je prav tako v intervjuju za Reporter leta 2015 dejal, da ima Ivan Oman prav: »Vodstvo SDS, kakršno je, je predvidljivo zagotovilo za prevlado in prihodnje zmage levice. Cesar je nag. Vsi to vemo.« Za Jambreka je znano, da se zaradi svojih zasebnih interesov v visokem šolstvu prilizuje vsem na oblasti, kaj se je zgodilo z Žigo Turkom, pa ostaja skrivnost, saj kakega večjega »piškotka« od Janše za vrnitev »na stara pota« ni dobil.
Leta 2022, tri desetletja po tem, ko je Janezu Janši uspelo odstaviti predsednika osamosvojitvene vlade Lojzeta Peterleta, je slednji vendarle zbral pogum in mu povedal, kar mu gre.
Zdaj se je Janša po svojih »kanalih za diskreditacijo« spravil še na Lojzeta Peterleta, ki naj bi bil poleg Toneta Krkoviča nekakšen grešni kozel za zmago Roberta Goloba. Peterle mu ni ostal dolžan. »Takšna metoda ne bo prinesla pomladne odjuge in rasti,« je bil jasen in ob tem dodal, da »ne misli nič grmeti in navijati (za NSI, seveda), vse do takrat, dokler desna stran ne bo opravila analitične (samo)refleksije in se odločila za novo strategijo, ki bo lahko uspešna, če bo v resnici pomladna, ne samo programsko, voditeljsko, tudi kulturno in razpoloženjsko.« Peterle namreč meni, da je Janša z žaganjem Goloba tega katapultiral v politiko in da mu Golob lahko hvaležno postavi spomenik.
Leta 2022, tri desetletja po tem, ko je Janezu Janši uspelo odstaviti predsednika osamosvojitvene vlade Lojzeta Peterleta, je slednji vendarle zbral pogum in mu povedal, kar mu gre.
