Veljalo je – in najbrž še vedno velja – da na tem območju brez provizij ne moreš prodati niti frače, je Boforsovo prodajno filozofijo slikovito opisal moj sivolasi sobesednik. Denar zanje prihaja iz posebnega sklada, ki je v bilancah švedske tovarne orožja menda prikazan kot nekakšna rezervna stroškovna postavka. Pri čemer je seveda zavajajoče govoriti o provizijah oziroma o opravninah, kajti na plačila posredniških storitev in izdatke zastopniških podjetij odpade le manjši del sredstev. Ustreznejši kot podkupnine je morda izraz podmaznine, ker nazorno kaže, kaj hoče potencialni dobavitelj doseči z vnaprej predvidenimi »darili« in »nagradami« ključnim osebam v taboru naročnikov: da bi stvari tekle njemu v prid, gladko in brez zatikanj.
Kam pravzaprav merimo? Na Finsko. Poslovna politika finskega proizvajalca oklepnikov Patrie, katere vodilni kadri gledajo in ocenjujejo svet iz iste (skandinavske) perspektive kot švedski Bofors, je najmanj zelo podobna, če ne identična politiki panožnega bratranca iz bližnje soseščine. Čeprav Jugoslavije že dolgo ni več, naj bi, kar zadeva trgovsko etiko in ustaljene navade pri napol zaupnih mednarodnih kupčijah, stopnja koruptivnosti v novonastalih balkanskih državicah na teritoriju prejšnje enotne SFRJ ostala nespremenjena, torej visoka.
Resnica o Patrii je zategadelj mnogo bolj kompleksna in hkrati precej drugačna kot tisto, s čimer nam je postregel istoimenski Berglundov televizijski sestavek pred tremi leti, je prepričan dobro poučeni upokojeni boforsovec. Preiskavo na Finskem so zavlekla vedno nova razkritja o razsežnostih korupcije, ki jo je Patriin menedžment v konkurenčnem boju za naročila širom po svetu ne le prakticiral, ampak celo spodbujal in brez slabe vesti povzdignil v samoumevno sestavino orožarskega trženja. Zadrege v oblastnih krogih se ob rastočem ogorčenju javnosti samo povečujejo, za nameček pa ima afera že od vsega začetka mednarodne razsežnosti, saj naj bi se »provizije« usmerjale, pretakale, prale in prenakazovale ciljnim osebkom prek računov v avstrijskih bankah.
Wolfgang Riedl s svojimi izkušnjami, zvezami in lastno mrežo poslovnih partnerjev, je (bil) očitno le eden od utiralcev Patriinih interesov, ki je 900 tisoč od nakazanih 3,6 milijona evrov 15. februarja 2007 baje izročil Jožetu Zagožnu. To je po zatrjevanju avstrijskega tožilca Volkerta Sackmanna vsota, obljubljena tedanjemu slovenskemu predsedniku vlade Janezu Janši in stranki SDS, če bo na razpisu za 135 oklepnikov 8 x 8 izbran finski koncern. Sackmann jo navaja kot del utemeljitve, s katero je pred sodni tribunal pozval že omenjenega Riedla, Walterja Wolfa in še trojico avstrijskih državljanov.
Dokazov, ki bi gola ugibanja povzdignili v vsaj približno utemeljen sum ter v kriminalno dogajanje nepovratno pritegnili Slovenijo, kajpak ni nobenih. V že znameniti slovenski in v avstrijski obtožnici tudi ni nobene otipljive sledi, ki bi potrjevala vnos, prihod oziroma nakazilo 900 tisočakov v našo državo. Je le navedba iz korespondence med Riedlom in Patrio, da so po slikarju Juretu Cekuti »pokriti« vsi odločilni ljudje, čeprav je Drnovškov osebni prijatelj Cekuta lahko »pokril« kvečjemu nekdanjega premierja Antona Ropa in njegovo vladno ekipo, na Janšo pa bi prej kot lobistično navdahnjeni eldeesovski malar mogli vplivati celo kralji ulice.
Volkert Sackmann, ki je v svojem tekstu zagrešil kup napak in površnosti, se tudi nekritično opira na izjavo domnevnega tajskega poslovneža Apichata Sirithaporna, da je Riedl, njegov kompanjon in učitelj pri številnih spornih finančnih transakcijah, z računom Sirithapornove žene v dunajski banki dvignil in v prtljagi odnesel v Slovenijo 900 tisoč evrov. Žal pozabi dodati, da je bil živahni Tajec še ne tako dolgo visok oficir, poveljnik južnih tajskih provinc, čigar kariera se je nato zaobrnila v podjetništvo.
Zveni nekam znano. V Ameriki upokojeni generali neredko postanejo svetovalci koncernov, ki se potegujejo za naročila Pentagona, denimo General Dinamyc, Hughes Craft Co., Boeing itd. Nakar svojim bivšim kolegom za lepe denarce razlagajo prednosti oborožitvenih sistemov svojih sedanji kolegov in delodajalcev. V bolj eksotičnih, kavbojskih ali revolucionarnih režimih pa zaslužni uniformiranci avanzirajo v sistemsko požegnane grosistične švercarje in črnoborzijance, kakršni so izboljševali ponudbo potrošnih dobrin tudi v Titovi Jugoslaviji. Eden takšnih bo kot priča obrambe in/ali tožilstva nemara odločilno krojil razplet procesa proti Janši, Zagožnu, Wolfu, Črnkoviču in Krkoviču, ki se je prejšnji teden začel v Ljubljani. Bog nam pomagaj! Boforsovi in Patriini strategi imajo po svoje prav: na območju pokojne juge je še vse tako, kot je bilo.
