Vedno sem do kosti pretresen, ko pogledam zgodovinsko fotografijo v zadnjih dvesto letih zagotovo najbolj pomembnega dogodka, ko je skupina eminentnih na Magistratu obiskala župana Zorana Jankovića in ga le preprosila, da je naredil stranko in kandidiral za predsednika vlade. Kako se je izteklo, vemo, žal Janković ni postal predsednik vlade, zato nekateri prav to omenjajo kot motiv, da je kasneje zašel na kriva pota, čeprav je menda tja zahajal že veliko prej. A nihče ni popoln. Ni pa nujno, da so kriva pota kriminal, ker so lahko samo velika svinjarija. O tem se naši še dogovarjajo.
V »procesiji«, kot ta obisk pri Jankoviću imenujejo desničarji in klerikalci, je bil tudi naš Zoran Predin, ki se je prejšnji teden spet dokazal kot zaupanja vreden Jankovićev ud in ud Foruma 21, katerega ustanovni član je. Predin je zagotovo roka pravice ne samo v rock glasbi, ampak tudi kot prvak ešalona pravičnikov in vstajnikov. Da svojega jaza še ni povsem pozabil, je dokazal na košarkarski tekmi, na kateri je portugalskega sodnika tako prijel za vrat, da se mi je zdelo, da bodo tipa morali odpeljati naravnost na Žale. Bodo Portugalci takole nam sodili! Smrt fašizmu, svoboda narodu!
Predin je povsod tam, kjer je levica, tista prava, udarna pest proletariata, elita elit. Tako je podprl Jankovića, je Kučanov hišni prijatelj, jugonostalgik, kot se spodobi, po potrebi pa ga bomo uporabili kot hladno orožje za naše stvari. Ko udari Predin, še trava ne raste več. Ko zapoje, je pa čista melanholija, pravijo, da zna uspavati tri četrt dvorane. Tudi ko govori, to počne tako, da je že konec kakšne TV ali radijske oddaje, ko on pove šele dva stavka. Zato raje udari. Zdaj mu bo popularnost zagotovo zrasla in bo spet imel osmomarčevske koncerte za naše ženske, ki bodo drvele gledat tega mačota. Po tej značilnosti je blizu Jankoviću, kot sta nekoč na fejsbuku skupaj ugotovili tudi tožilka Karmen Erčulj in njena patrija prijateljica, sodnica Barbara Klajnšek. Upam, da ju vidimo tudi na kakšnem Predinovem koncertu, saj za zdaj Predin z obiskovalci koncertov fizično še ne obračunava. Samo desni naj se jih izogibajo. Po pripovedovanju dobro obveščenih je Predinova desna pest pokopališče, leva pa bolnišnica.
Na tisti znameniti fotografiji vidimo tudi Perota – Petra Vilfana, bivšega odličnega košarkarja, zdaj pa tudi eminentnega politika, do pred tednom dni svetnika Jankovićeve liste na Magistratu, poslanca Pozitivne Slovenije. Janković in Vilfan sta bila vedno kot rit in hlače, drug drugega sta hvalila pred mediji, hodila na skupne zabave, si ogledovala Vilfanove parcele, da bi gradbene postale in sploh – brez Jankovića ne bi bilo Vilfana politika in narobe. In potem šok: Vilfan objavi, da odstopa kot Jankovićev mestni svetnik, ker je Zoki preveč obremenjen s postopki, sicer pa da je najboljši župan na svetu in naokrog.
Trdim, da je to Vilfanova načelna drža. Če se pa izkaže, da je Janković nedolžen in da s parcelami v Kosezah za Vilfana, njegovega zeta Ilievskega in Magnifica je peder ni nič narobe, če so zazidljive postale, bo pa na Kongresnem trgu eden največji balkanskih žurov, pravijo bližnji viri. Dokler se to ne uredi, naj Janković pojasnjuje, ali gre za kriminal ali za kaj že, ker si Vilfan ne bo mazal rok. Še v parlamentu si jih ne maže, ker jih samo dviguje.
Zato nekateri natolcujejo, da bi Vilfan moral zapustiti tudi Pozitivno Slovenijo, ker ima ministra Romana Jakiča, ki je v hudih težavah, ker je šel neke fiktivne pogodbe z Jankovićem. Vsaj dva razloga sta, zakaj Vilfan pri tem ne more biti načelen, če izvrstno prijateljstvo z Jakičem odmislimo! Prvi razlog je, da Vilfan nima kam, če gre ven, in drugič, za dvigovanje rok je božansko plačan. Boljša služba zanj bi bila samo še v Evropskem parlamentu, si Vilfan si prizadeva tudi za to. Tako bi se najbolje umaknil pred umazanijo v naši politiki, ki seveda ni brezmadežna devica. Gremo, Pero, gremo!!
Čeprav slaboumni trdijo, da je bila ta procesija k Jankoviću svetovna neumnost in si je zaradi tega marsikdo umazal ime, to seveda ne drži. Posledično so se zaradi tega zgodili tudi nekateri čudeži! Janez Stanovnik je začel hoditi k mašam in na grobove pobitih sovragov. Spomenka Hribar je desnico zamenjala za levico, France Bučar je izgubil spomin, Lojze Ude pa hodi po tržnici globoko zamišljen in spominja na depresijo 1929. Milan Kučan v arhivu zbira dokumente, da bo dokazal, da Jankovića ni nikdar poznal (Zemljariča tudi ne), le Svetlana Makarovič mu je ostala zvesta in je ne bi motilo, četudi bi se kaj skorumpiral in bi mu kaj malega postrani v žep padlo. Kje pa piše, da odlični župani ne smejo postrani kaj zaslužiti, in ker gre za naporno funkcijo, lahko kaj hitro padeš tudi v korupcijo.
Me pa žalosti, ker so se pojavile neke čudne silnice in vse, kar je blizu Jankoviću, postaja predmet preiskav in obravnav. Recimo Joška Hegler, najboljša direktorica na svetu po Jankoviću. Ali pa Mateja Duhovnik, najboljša direktorica tržnice. In Roman Jakič, najboljši nekdanji hišnik hale Tivoli. Pa Samo Lozej, tudi najboljši direktor na svetu za karkoli. In še tisti, ki še pridejo na vrsto.
Jočem ob teh imenih in dogodkih. Magistralna slika eminentnih s Kučanom na čelu razpada kot slika Doriana Graya, ki priča o tem, da je na koncu razvrat vedno treba plačati.
Ali pa tudi ne.
P. S.: Kaj narediti, če mrtev človek dobi davek na nepremičnino? Nič, pritožbe tako in tako ni, tudi za žive ne. Pravna država press.