Čeprav je bilo vaše življenje trdo, večkrat grenko kot sladko; vas ni pripravilo na dozo arogance in odtujenosti, ki je tisti dan vela iz izjav Mira Cerarja o gospodarstvu. Ob gledanju Dnevnika ste od samega razburjenja padli v komo, iz katere se niste prebudili dvajset let.

Danes je 17. marec 2035. Zaključujete dolgotrajen postopek rehabilitacije. Na koncu vsakega dne vam terapevtka opisuje tuj svet in vas pripravlja na življenje v njem. Vmes se je zgodilo nepojmljivo. V Sloveniji se je spremenil družbeni red. Slovenci ne živimo več v socializmu, ampak v kapitalizmu. Današnja tema rehabilitacije je privatizacija.

»Državnega podjetništva ni več. Pa saj tudi nikoli ni bilo ne podjetništvo ne državno. Donosi na premoženje so bili tako klavrni, da bi bilo mnogo varneje vse skupaj prodati in denar naložili na običajne varčevalne račune. Nekega dne je zmanjkalo tistih, ki so temu nasprotovali, zato smo nekaj podobnega tudi storili. Rezultati so bili tako dobri, da smo privatizacijo razširili na strateška podjetja in na javne podsisteme: zdravstvo, šolstvo in pokojninsko piramidno shemo. Vse!

Ko ni bilo več državnih podjetij, je usahnila z njimi povezana korupcija. Tajne določbe koalicijskih pogodb in na prtičke dragih restavracij zapisane kvote koalicijskih članic v nadzornih svetih in upravah državnih podjetij danes hranijo v muzejih. Koalicije so politično stabilnejše, saj so v preteklosti najpogosteje razpadle, ko so napovedale sprejetje smernic upravljanja državnega premoženja, ki niso bile povsem cerarjanske.

V organe političnih strank se članom z napačnimi ambicijami ne izplača več kandidirati: saj po njih ni več mogoče v nadzorne svete in uprave podjetij. Zato je v strankah manj notranjih konfliktov in več politike. Celo generalni sekretarji niso več agencije one-man-body-shopping državnih podjetij, ampak graditelji skupnosti.

Ministrstva so skrčila, odkar v njihovi sestavi ni več organov, ki so bedeli nad državnimi podjetji. Ministrske ekipe niso več zasute z lobiranji za dokapitalizacije, vlečenjem vzvodov za sestavljanje vodstvenih ekip podjetij ipd., lahko se posvečajo temeljnim nalogam. Državne sklade smo razpustili; preostale portfeljske naložbe dali v upravljanje najboljšim svetovnim skladom; genialni kadri, ki so jih te institucije toliko let monopolizirale, so naposled svoje velike strateške izkušnje začeli prenašati v zasebni sektor. Npr. Marko Golob, s. p., že petnajst let peče najokusnejše pleskavice na Tromostovju.

S privatizacijo šolstva in zdravstva smo depolitizirali sindikate. Država skrbi za javno dostopnost zdravstva in šolstva za vse, za izvajanje storitev pa najema zasebnike. S plačevanjem za učinke namesto birokratskih plačnih sistemov se sistem nagrajevanja znotraj podjetij oblikuje prosto, sindikati pa se namesto z državo pogajajo s podjetniki. Tudi splošnih stavk v zasebnem šolstvu in zdravstvu ni.

Ko je po 25 letih berlinski zid padel tudi za gospodarstvo, tuji vlagatelji niso prinesli le kapitala, ampak tudi znanje in izkušnje in vključenost v poslovne integracije. Vse za njihov dobiček in v splošno korist. Tujci so na začetku storili, česar si domači politični nastavljenci niso upali. Odpuščali so. Državna podjetja so imela v primerjavi s konkurenco preveč zaposlenih, vztrajanje pri dodatnih zavezah je bilo zgolj prikrito nasprotovanje privatizaciji. Vendar pa je bil učinek odpuščanja kratkoročen. Srednjeročno so podjetja postala konkurenčnejša in se začela hitreje razvijati in rasti. Že v nekaj letih so nadomestila vsa izgubljena delovna mesta.

Menedžment je začel zoreti, ko je postalo jasno, da zasebni lastniki odgovorne vloge raje kot polit-komisarjem zaupajo ljudem, ki so se v gospodarstvu kalili dolga leta; čeravno govorijo maj všečno. Kultura podjetništva in rezultatov sta počasi izrinili kulturo povzpetništva in poznanstev.

Za nova delovna mesta ne potrebujemo več višanja javnega dolga in velikih infrastrukturnih projektov, npr. TEŠ 6. Ustvarja jih zasebni sektor.

Brez državnih podjetij in bank je oblast izgubila nadzor nad oglaševalskimi proračuni in reprogrami kreditov medijskim tajkunom. Upniki so jih zaradi neplačevanja posojil razlastili. Obvladovanje medijev z davkoplačevalskim denarjem je preteklost. Zasebni interesi se sicer občasno uveljavljajo na podobno brezobzirne načine, vendar pa medij podporo uredniški politiki namesto pri eni oblasti lahko išče pri mnogih podjetnikih, ki medsebojno tekmujejo. Tako postaja pluralnejši in zastopa širši nabor idej.«

Vaše misli se ob njenih besedah še zadnjič poigrajo s privatizacijo. Zdaj razumete, zakaj je bil odpor tako silovit. Ker korenito spreminja družbo. Preusmerja ustaljene denarne tokove in s tem ruši razmerje moči v njej. To pa ni nič manj kot mehanizem za oblikovanje bolj zdrave vladajoče piramide. Elitam iz leta 2014 to ni bilo všeč, zato so jo njena trobila skušala prikazati skrajno negativno in pesimistično. V resnici bi lahko s pozitivnimi platmi zapolnili celotno današnjo izdajo Reporterja. Potem vas premaga utrujenost.