Tomaž Štih: Reset na steroidih
Moji pedagoško nadarjeni in ekonomsko razgledani prijatelji, ki ne pišejo več, na vprašanje, zakaj so prenehali, odgovarjajo: »Vse sem že povedal. Začel sem se ponavljati.« In res, če vzamem v roke nekaj let stare časopise in preberem njihove kolumne, so obravnavane teme enake današnjim. Vizija Slovenije 21. stoletja je ostala nespremenjena od Miće Mrkaića. Ne gre za pomanjkanje novih idej, ampak za posledico dejstva, da večjih naporov v smeri izvedbe že obstoječih preprosto še ni bilo. Ponavljajočo se »neizvirnost« opazimo tudi na mnogo resnejših mestih: v koalicijskih pogodbah, predlogih združenj delodajalcev in evropskih priporočilih.
Povzetek vseh teh idej je preprost: človek je najbolj ustvarjalen, ko je svoboden. Na prostem trgu si svojo blaginjo ustvarja z delom; v prerazdeljevalnem socializmu pa z govorjenjem. Torej več dela in manj govorjenja. Saj veste, kako smo včasih rekli o razlikah med ljudmi: za navadnega človeka je razlika med kapitalizmom in socializmom ta, da v kapitalizmu vedno obstaja nekdo, ki bolje dela od njega; v socializmu pa vedno obstaja nekdo, ki bolje krade od njega. Po sedemdeset letih socialističnega eksperimentiranja na živih ljudeh količina besed v državi že zelo očitno presega količino opravljenega dela. Več je le še kosti neprostovoljno padlih za pravičnejši družbeni red.
Ostanite obveščeni
Prejmite najboljše vsebine iz Reporterja neposredno v svoj poštni predal.
Za samopreživetje je sistem v tem času ustvaril globoke družbene stukture, katerih funkcija je gradnja zidov norosti, ki se ne razlikujejo dosti od tistih v jamah – potrebno je veliko vztrajnosti in premagovanja ovir, preden se dokopljete do resnice. In to ustvarjanje – kot bi se izrazil Rašković – »ludog naroda« deluje. Ker živimo v 21. stoletju, v katerem aktivni posameznik, obremenjen s skrbjo za še dva, ki živita od države, nima časa, da bi prebral deset debelih knjih o demokraciji, liberalizmu in ekonomiji in povrhu spremljal izvajanje koalicijske pogodbe in proračuna. Kot zaupa zdravljenje zdravniku in elektriko električarju, sprejme povzetke realnosti, ki mu jih pripravijo mediji. In tu je problem.
Ti namreč so te globoke strukture za gradnjo zidov norosti. Njihova miselnost večinoma ne izvira s planeta EU 2014, ampak z asteroida SFRJ 1968. To so tvorci umotvorov, kot so npr.: da zahodni kapitalizem ne deluje; pa da nemški in britanski delavec živita od naših žuljev in to zdaj želijo še kupci delnic slovenskih podjetij; da ni dokazov, da bi bila državna podjetja upravljana slabše od zasebnih; da je bila SFRJ ekonomski čudež in da nas od blaginje ločita le nekaj odstotkov višji davek in javna poraba, ki ju bodo politiki in uradniki spretneje od podjetnikov plasirali v pametne specializacije ob podpori končno pravih – t. j. »naših« – upravljalcev državnega premoženja in menedžerjev ter nas preobrazili v družbo sobaric, kuharjev in kurb z visoko dodano vrednostjo. Ta njihova desetletja tvorjena medijska »realnost« vsakič znova zaustavi nujne družbene spremembe oz. jih dozira po kapljicah; premalo in prepozno, da bi delovale. Kot alternativo pa nam predlagajo vožnjo v leru in čakanje, da bosta Marx in Lenin vstala iz groba ter sprožila svetovno revolucijo, ki bo končno prilagodila realnost Sloveniji. Da nam ne bo treba storiti obratno.
V takšnih razmerah je nezaupanje v politiko razumljivo. Upravičeno se nam zdi, da ne zna in ne zmore nič spremeniti. Nekoč je nekdo rekel, da nas je socialistična preteklost hudo radikalizirala in poznamo le dve stanji: upognjeni hrbet ali pa fojbe. Med njima pa nič. V tem smislu smo na volitvah temeljito počistili z etablirano politiko. Kar vsem po vrsti smo povedali, da jih mamo dos’t. Pa je to prava pot? Se kdo spomni predhodnikov Štruklja, Semoliča, Zemljariča ali Petana? Jaz se jih ne. Na eni strani imamo torej graditelje zidov norosti z dosmrtnim mandatom. Kaj pa na drugi? Kaj smo storili, ko smo namesto menjave koalicijskih strank z opozicijskimi politične elite neselektivno izglasovali iz parlamenta? Poleg higienične funkcije kroženja nosilcev oblasti smo z radikalnim zasukom izvedli še negativno selekcijo. Z etabliranimi strankami in prekaljenimi politiki so odšla tudi leta izkušenj.
Vlada Mira Cerarja zdaj pada iz katastrofe v katastrofo. Od prelomljenih obljub Mira Cerarja o spoštovanju mnenj parlamentarne pravne službe; ustanovitve kangaroo courta za politične eksekucije v posmeh pravni državi; prek poučevanja medijev, kaj so prava vprašanja in groženj Mirovih silakov novinarkam; izmišljenih magisterijev vodilnih članov stranke; ministrov za gospodarstvo, vpletenih v kartelno dogovarjanje; pravljičnega in z nikomer usklajenega proračuna; šamanske evropske komisarke s tremi tedni relevantnih izkušenj; pa vse do samopašne in verjetno protiustavne kraje več kot 6.000 glasov – vse to je posledica izvolitve popolnoma nezrelega premierja, vlade in parlamenta. S tem dejanjem smo status quo le okrepili in se iz demokratične še bolj preobrazili v družbo na avtomatski pogon. Ker vlada ne zna vladati, to namesto nje še intenzivneje kot prej počnejo elite iz ozadja in uradništvo, edini žarek normalnosti v situaciji pa so pričakovanja oz. zahteve EU, ki pa žal niso razvojna vizija, ampak zgolj minimalen nabor ukrepov, da ne kolapsiramo. Hvala vsaj za to, EU!
V resnici potrebujemo manj vstajništva, manj novih obrazov in manj eksperimentiranja. Pa več izkušenj in izvedbe. Ne še ene stranke neizkušenega profesorja, ki prazno besediči o etiki in morali, medtem ko njegovi lomastijo po proračunih in paraproračunih države; ampak ekipo verodostojnih in nadpovprečnih posameznikov z različnih področij, ki so že bili del sistema, pa jih je zaradi negativne selekcije izvrgel. In več sodelovanja z etabliranimi strankami.
Potrebujemo iniciativi Reset in Gremo na volitve na steroidih. Takšni, ki se ekipirata skrbneje in dlje časa od izvirnika in ne ponovita začetniških napak Državljanske liste. Potrebujemo kritično maso razumnih ljudi, ki bi skupaj z ranjeno desno-sredinsko opozicijo, brez Desusa, na volitvah lahko dosegli 51 odstotkov ter izvedli trajne spremembe. Nemogoče? Sploh ne. Naj brez posebnega vrstnega reda in brez vedenja oseb, ki jih bom namočil, naštejem nekaj posameznikov, ki bi jim kot ekipi zaupal svojo podporo in glas: Romani Jordan, Janezu Šušteršiču, Marjanu Batagelju, Blažu Vodopivcu, Bojanu Travnu, Igorju Mastenu, Žigu Turku in Igorju Akrapoviču Bi jim tudi vi? Ne pravim, da se bo takšna politična opcija pojavila. Pravim le, da bi tudi apatični volivci in volivke prišli na volitve in podprli spremembe, če bi zanje ustrezno dopolnili ponudbo. In da torej ni res, da je vse izgubljeno!