Pred desetletjem je Mićo Mrkaić objavil vizijo za liberalno Slovenijo. Skupina, v kateri so bili na zahodu in doma usposobljeni strokovnjaki različnih profilov, je v skladu z njo pripravila sveženj ukrepov, ki so obljubljali, da ne bomo več le avantgardna Vzhoda in tiger Balkana, ampak srednjeevropska Švica. To mesto nam je pripadalo, ker smo si pred tekmeci drznili razmišljati o nizki javni porabi, o davčni razbremenitvi dela in kapitala ter o okolju, v kateri bodo podjetniki svobodni. Vedeli smo, kaj moramo storiti, da bomo država blaginje. Med slovenskimi podjetniki in najbolj propulzivno inteligenco je vel optimizem, primerljiv s tistim v ZDA ob zmagi Johna F. Kennedyja.

Če iščete točko, pri kateri so šle stvari v Sloveniji narobe, je bil to medijski pogrom, ki je sledil. Takrat zaustavljeni procesi so v politiko vrnili na volitvah poraženo politkomisarstvo, generacije reformatorjev, ki je takrat odšla, pa nikoli nismo mogli nadomestiti. Pojavi, kot so montirani sodni procesi, grožnje z razveljavitvijo volilnih izbir, medijske blokade, sindikalno silaštvo in bizarna titoistična rajanja, so zgolj vse bolj radikalna sredstva, s katerimi se upira spremembam.

Mednarodna poslovna javnost nas desetletje pozneje uvršča med najbolj socialistične države Evrope. Z vsemi značilnostmi oz. slabostmi tega sistema. Imamo največji delež gospodarstva v lasti države v razvitem svetu. Največji kapitalist in vlagatelj v okolju, ki naj bi spodbujalo prosti trg in svobodno podjetniško iniciativo, je država. Vsi ključni podsistemi – zdravstvo, pokojnine in šolstvo – so državni. Prav tako največje banke in zavarovalnice, ki so povrhu ves čas pod političnim nadzorom. Zaposleni v Sloveniji so med najbolj dohodkovno izenačenimi, njihove plače pa med najbolj obremenjenimi na svetu. V imenu socialne pravičnosti je nižji srednji razred obdavčen z najvišjo dohodninsko stopnjo; da se ne bi kdo po nesreči z delom in sposobnostmi dvignil nad proletariat in v svojem okolju ustvaril vtis, da je to mogoče. Imamo eno najbolj zapletenih delavnopravnih zakonodaj, ki spodbuja ustvarjanje mest z nizko dodano vrednostjo in nas peha v konkurenčni boj z Indijo in Kitajsko.

Evropo dvakrat presegamo po številu reguliranih poklicev in dejavnosti. Najbolj propulzivna panoga v državi je od osamosvojitve javni sektor, ki pozna le rast. V političnem smislu pa smo še vedno navaden partijski theresienstadt; teoretično pluralna družba, v praksi pa v 69 letih od konca druge svetovne vojne nismo še nikoli imeli desne vlade. Tisti, ki menijo, da je bil to mandat 2004–2008, pozabljajo, da sta bili takrat del koalicije tudi stranki Desus in SLS, ki sta bili v tedanjem času v programskem smislu socialistična stranka in kmečka socialna demokracija.

Zdi se, da smo na letošnjih volitvah dosegli dno. Zmagala je stranka dobrega Mira Cerarja, ki je v predvolilnem boju najbolj verodostojno dokazal, da ne bo spremenil nič; ker tako ali tako ne ve, kaj sploh bi. Združena levica, katere cilj je v naš zatohli trockizem uvesti več elementov maoizma in čegevarizma, metoda za dosego cilja pa revolucija iz opozicije, ima večjo podporo od Nove Slovenije. Ta pa je skupaj s programsko sorodno SDS zaradi splošne politične klime kot reforme prisiljena ponuditi zgolj zaveze, ki jih je Slovenija dala Evropski komisiji in niso nikakršna vizija prihodnosti, ampak najmanjši možen nabor gasilskih ukrepov, da ne potonemo. Pa še to zdravorazumsko krpanje lukenj na ladijskem dnu nima podpore volivk in volivcev.

V tej igri pod temi pogoji nima več smisla sodelovati. S pogajanjem desnosredinske Nove Slovenije z Mirom Cerarjem o sestavi vlade se v javnosti ustvarja napačen vtis, da socialistične ideje niso tako napačne, da se pri njihovem uresničevanju ne bi dalo sodelovati. Zdaj je čas za jasnejša sporočila od tega. Politika pač ni matematika, pa da bi neumnosti, pomnožene s še večjimi neumnostmi dale za rezultat pametne rešitve.

Če bo Slovenija dobila še eno socialistično vlado, bi bilo koristno, da dobi tudi opozicijsko desnosredinsko vlado v senci. Če bo dobila socialistične ukrepe, naj dobi tudi Mića Mrkaića kot prispodobo za svežo alternativo, ki bo tako drugačna od vladne, da bo ljudem omogočila odločitev le za eno ali drugo pot. Bolj kot bo dobri socializem potapljal Slovenijo, več ljudi se bo raje odločalo za rešilne čolne nečesa novega. Dokler bo novo dovolj drugačno, boljše in bo znalo brez dlake na jeziku verodostojno pojasniti, zakaj staro ne deluje.

Na oblikovanje izključujoče leve vlade lahko gledate kot na tragedijo ali pa priložnost za nov začetek. Opoziciji omogoča bolj jasno izražanje stališč. Desnica in sredina lahko splošno padanje standarda uporabita za promocijo in utrjevanje zamisli, ki si jih v vladi ne bi mogli privoščiti. Hkrati pa teh nihče ne bo mogel kriviti za neuspehe vladne politike.

Od Boruta Pahorja do Mira Cerarja – politiki že sedem let napovedujejo naš zmagoviti izhod iz krize. V sedanjem mandatu ga žal ne bo. Če bi med vsemi ukrepi lahko poudarili enega, ki bi k temu najbolj pripomogel, bi bil ta vzpostavitev političnega okolja, v katerem bi lahko prvič v 69 letih sestavili reformno vlado brez socialističnih strank. Nismo še tam. Lahko pa opozicija skupaj naredi veliko, da bomo temu cilju ob prihodnjih izrednih volitvah bližje, kot smo danes.