Zgodba gre takole. V boju proti neoliberalizmu so marksisti v Michiganu staknili glave in se odločili, da bodo svetu po več desetletjih neuspešnih poskusov končno dokazali, da socializem deluje. Predvsem njegova delovna teorija vrednosti, ki (poenostavljeno) pravi, da vsa vrednost izhaja iz dela in da lastništvo ni nikakršna podlaga za doseganje dobičkov.
Zato zasebna lastnina ne sme obstajati, ampak samo skupna. Povedano drugače. Če ni zasebne lastnine in kapitalističnih lastnikov, ni izkoriščanja delavcev, če obstaja skupna lastnina (državna, zadružna), so vsi srečni.
No, za razliko od slovenskih kaviar levičarjev, ki samo sedijo v foteljih in razglabljajo, kaj bi bilo, če bi bilo, so socialisti čez lužo odprli vegansko restavracijo Bartertown Diner, ki se je kasneje preimenovala v Garden Diner and Café. Seveda so poskrbeli tudi za levičarsko vzdušje, saj so stene restavracije krasile freske Che Guevare, Mao Cetunga in drugih komunistov.
Vpeljali so nekakšno samoupravljanje: direktorja niso imeli, sami so odločali o vsem, plače, ki so bile za vse enake (kuhar je dobil enako kot natakar), so si določali sami. Bile so nadpovprečne, kajti delo je tisto, ki ustvarja dobiček. Dobička sicer niso imeli, ker ga niso marali, saj je dobiček vendarle posledica odtujenega dela, zato je treba vse sproti zapraviti, mar ne?
Sprva so težavo, da je bila njihova hrana najdražja daleč naokoli, premagovali tako, da so v znak podpore v restavracijo zahajali njihovi levičarski somišljeniki in preplačevali hrano. Seveda so gosti kmalu ugotovili, da je ta marksistična restavracija predraga tudi za njihov žep, zato jih je bilo vse manj.
A največja pomanjkljivost je bila ta, da so zaposleni odločali tudi o delovnem času restavracije. Ker si niso bili enotni in so vedno iskali soglasje, se je restavracija odpirala in zapirala ob različnih urah, tako da so bili zmedeni tudi gostje, saj niso mogli vnaprej vedeti, kdaj bo restavracija odprta in kdaj ne.
Če je večina odločila, da se restavracija odpre ob 9. uri, se je odprla ob deveti uri, ampak to ni pomenilo, da se bo tudi naslednji dan odprla ob isti uri. Lahko se je namreč šele ob 12. uri. A to še ni vse. Gostje so lahko čakali na veganski sendvič tudi 40 minut, saj so morali počakati, da zaposleni najprej odsamoupravljajo svoje, šele nato so se posvetili gostom. Ker so na koncu ostali sami in niso imeli več komu prodajati, so restavracijo pred letom dni zaprli.
Čeprav so zlobni neoliberalci marksiste opozarjali, da njihov poslovni model ni vzdržen, da bodo propadli, jim ga niso preprečili. Pač, njihov denar, naj delajo tako, kot mislijo, da je prav. Na koncu bodo oškodovani sami. Za razliko od levičarjev, ki skušajo drugim vsiliti svoj poslovni model.
Tipičen primer je razmišljanje Jerneja Štromajerja, potem ko so poslanci zavrnili zakonsko rešitev za prihod Uberja v Slovenijo. Odmislimo, da bi bil poseben in prilagojen zakon za Uber (Lex Uber) v svobodnih družbah nesprejemljiv, težava je, da ima Slovenija tako regulativo, da sploh onemogoča prihod Uberja. Glavni razlog, da so poslanci zavrnili predlog novele zakona o prevozih v cestnem prometu, ki bi storitvam Uberja odprl slovenski trg, je prepričanje levičarjev, da Uber s svojim poslovnim modelom predstavlja nelojalno konkurenco.
Ali kot pravi Jernej Štromajer (SD): "Poleg sicer res dobro delujoče mobilne aplikacije Uberjev poslovni model temelji predvsem na prekarnih delovnih pogojih in na destrukciji trga avtotaksi prevozov; kjerkoli se pojavi. (…) V Sloveniji bi po predlogu SDS lahko Uber voznik postal vsak, ki bi pridobil status samostojnega podjetnika – in to brez avtotaksi licence in dovoljenja občine, v kateri bi opravljal prevoze, kakor velja za avtotaksije. Seveda bi ob tem s strani prostotržne desnice hitro slišali, da so dovoljenja in licence samo moteč element na svobodnem trgu, vendar v resnici služijo tako zaščiti potrošnikov kakor tudi zagotavljanju kakovosti in ustrezne konkurenčnosti ponudnikov avtotaksi prevozov."
Ste razumeli? Levica sploh ne zahteva enakopravnosti na tržišču, ampak izključno, da se obstoječi taksisti zaščitijo pred konkurenco. Ampak zakaj bi država nekoga ščitila? Ali je to njeno delo? Res je, vsi morajo poslovati pod enakimi pogoji, toda Štromajerju očitno sploh na pamet ne pade, da bi bilo boljše, ko bi se storitve taksi prevozov deregulirale, ne pa da se regulira Uber.
Uber je tipičen proizvod sodobnega sveta, proizvod ljudi, ki ne iščejo ali zahtevajo od drugih, da jim dajo dobro plačano delo in zaposlitev, ampak to s svojo podjetniško žilico ustvarjajo sami.
Edina razumna rešitev bi torej bila deregulacija tega trga, potem pa naj posamezne taksi službe med seboj tekmujejo za potrošnike. Razumem sicer, da je večina socialistov neuka in da sploh ne razume, kako deluje trg ter da vse, kar jih moti in ne gre v njihovo agendo, brez kakršnegakoli smisla označijo za neoliberalni kapitalizem, je pa po drugi strani nerazumljivo, da sami uporabljajo izdelke, ki so proizvod prostega trga.
Uber je tipičen proizvod sodobnega sveta, proizvod ljudi, ki ne iščejo ali zahtevajo od drugih, da jim dajo dobro plačano delo in zaposlitev, ampak to s svojo podjetniško žilico ustvarjajo sami. Zato so na udaru kritik tistih, ki so navajeni, da delujejo v okolju brez konkurence, v okolju monopolov. Zdaj se pa začudeno gledajo, kako lahko pride nekdo, ki ponudi boljšo storitev in za manj denarja. Pravijo, da je to nemogoče, saj je v ozadju zagotovo kruto izkoriščanje nekoga.
Kar je razumljivo, saj je za levičarje ekonomija igra ničelne vsote ali zero-sum game. Gre za igro, kjer vedno nekdo izgubi, drugi pridobi. Zato tudi prepričanje, da ena stran pridobiva izključno na račun druge strani. Zato je potrebna močna in regulirana država, ki bo z prerazporejanjem skrbela, da razlike ne bodo prevelike.
To je nekaj, v kar je najlažje prepričati državljane. Nikakor ne razumejo, da prostotržno gospodarstvo temelji na zasebni lastnini in svobodnih posameznikih, ki se prostovoljno srečujejo na trgu. Prav zato je to igra s pozitivno vsoto, kjer vsi pridobijo.
Štromajer navaja primerljive Austina, glavnega mesta zvezne države Texas v ZDA, kjer so mestne oblasti pred časom prepovedale Uber. Ko je Uber odšel, naj bi mestni svet potrošnikom ponudil alternativno obliko avtotaksi prevozov.
"V skladu z odločitvijo mestnega sveta je mesto podprlo ustanovitev avtotaksi zadruge. Zadruga je združila posamezne voznike (podobno kot so vozniki preko dispečerskih servisov sedaj povezani v Sloveniji), njeni (so)lastniki pa so postali vozniki sami," navaja mladi marksist, ki pa je pozabil napisati, da se Uber vrača v Austin. Zakaj? Ker ravnanje mestnih oblasti ni v skladu z vrednotami svobodne družbe. Regulacija taksi prevozov je namreč pristojnost zvezne države, ne pa mestnega sveta Austina, kar je izrecno poudaril tudi guverner Texasa Greg Abbott.
Podobno je v Sloveniji. Uberju se upirajo predvsem večja mesta, ki so tudi najbolj lobirala za zavrnitev novele zakona. Ampak temu bo treba nekoč narediti konec. Marsikaj je treba deregulirati, na primer lekarniško dejavnost, in tako vzeti moč lokalnim šerifom, birokratom in posameznim cehovskim šefom, ki delujejo po vzoru mafije. Ti ljudje namreč odločajo, kdo lahko in kdo ne sme opravljati neko dejavnost, čeprav je v ustavi jasno napisano: Gospodarska pobuda je svobodna.
Zato, dragi levičarji in taksisti, prilagodite se, konkurenca se premaguje na trgu, ne pa z grožnjami in regulacijami. Vojna, ki jo bijete proti Ubru, ni bitka za zaščito potrošnikov ter zagotavljanja kakovosti in ustrezne konkurenčnosti ponudnikov taksi prevozov, kot trdi Štromajer, ampak vojna proti delovnim mestom in podjetništvu. In, za božjo voljo, ne delajte cele znanosti iz tega, kako in na kakšen način naj taksist prepelje potnika od točke A do točke B.
