V prejšnji številki Reporterja smo objavili dokumente o tajni seji sveta za državno varnost iz julija 1972, na katerem je jugoslovanska komunistična vrhuška s Titom na čelu razpravljala o likvidacijah političnih nasprotnikov in čistkah v pravosodju. Pred tem je v državo vdrla skupina 19 hrvaških upornikov in skušala zanetiti upor, vendar so ga jugoslovanske sile v nekaj dneh uničile.
Ob tem so aretirali še nekaj oseb, ki so bile dejansko ali domnevno povezane s hrvaškimi uporniki, podobno so slovenski udbovci v Salzburgu ugrabili Stjepana Crnogorca in ga skrivaj prepeljali v Slovenijo. Vse te ljudi so po zaslišanjih likvidirali, a brez sodnega postopka. Podobno se je zgodilo tudi z zajetimi hrvaškimi uporniki, od katerih so jih devet umorili, samo štirim so sodili in v skladu z ukazom Tita obsodili na smrt: »Tisti, ki so mrtvi, so mrtvi, a tistim, ki so ostali živi, njim bomo sodili in ve se, kakšen mora biti rezultat tega.«
Sočasno so komunisti v pravosodju naredili čistko med sodniki in tožilci. Tiste, ki po Titovih besedah niso bili v skladu »z našo socialistično družbo«, so odstranili, namesto njih pa nastavili svoje politične kadre. Komunistične oblastnike je najbolj jezilo, če so se sodniki strogo držali zakonov, namesto da bi slepo izvrševali partijsko politiko.
Na seji so se pogovarjali tudi o tem, kako je Udba izvajala likvidacije v tujini, in sprejeli ukrepe, kot se je izrazil njen šef Silvo Gorenc, za še bolj intenziven obračun z vrhovi in žarišči ekstremne emigracije. V okviru te akcije je bila nekaj tednov pozneje v Italiji umorjena celotna hrvaška družina Ševo z devetletno Rosemarijo vred.
Titova Jugoslavija je bila totalitarna država in enopartijska diktatura, v kateri so politične nasprotnike ustrahovali, mučili, zapirali in neredko tudi umorili.
Ta seja je bila zgleden primer, kako je deloval Titov totalitarni režim, ki je v Sloveniji trajal vse do leta 1990. Mnogi ga še danes zagovarjajo in opravičujejo, češ da nismo tako slabo živeli, sploh v primerjavi z državami vzhodno od nas, ter da je bila Udba tajna služba kot v zahodnih demokratičnih državah.
Seveda ni bila, saj je nadzorovala lastne državljane. Titova Jugoslavija je bila totalitarna država in enopartijska diktatura, v kateri so politične nasprotnike ustrahovali, mučili, zapirali in neredko tudi umorili. Če bi na Zahodu likvidirali ljudi brez sojenja, bi o tem poročali tamkajšnji mediji. Pri nas svobode tiska ni bilo, ljudi so zaprli že, če so sodelovali z zamejskimi časopisi, npr. z Borisom Pahorjem.
Na Zahodu si ni bilo mogoče zamisliti, da bi oblasti izvedle čistko med sodniki, ker so oproščali ljudi, za katere ni bilo dovolj dokazov za obsodbo. Zato smo lahko srečni, da diktatorja Tita ni več med nami in da je njegov režim propadel, čeprav se včasih zdi, da veliko njegovih naslednikov še živi in dviguje glave – v obeh političnih opcijah.