V srednjem veku so lov na čarovnice zaznamovale obtožbe, povezane z zlobnimi duhovi, hudičem, slabo letino in slabim vremenom. Ljudje so nasedli temu neutemeljenemu lovu in tako v smrt pognali nedolžne ljudi. V današnjem svetu, ko ne verjamemo več v čarovnice, smo priča lovu na neoliberalizem. Medtem ko nekateri na tem lovu izlijejo svojo zlobo, zdolgočasenost, maščevalnost in izkoriščanje sodržavljanov, se drugi odpravljajo nanj zaradi svoje paranoidne shizofrenosti, pri čemer obtožujejo druge na podlagi stvari, ki si jih domišljajo. Ne more biti lahko živeti s prisluhi in blodnjami, da ti drugi ljudje hočejo slabo, te preganjajo, zasledujejo ali da se dogodki iz okolja nanašajo nate. Strah nima samo velikih oči, ampak je tudi vsepovsod. A v trenutku, ko ta strah začne povzročati škodo drugi osebi, je zgodbice za lahko noč konec.
Ne mine dan, da ne bi koga v medijih, v kavarni, na fakulteti, na cesti ali med prijatelji slišali, kako zloben je neoliberalizem, da jim je uničil življenje in da ga je zato treba izkoreniniti. Od mladih do starih, od kmetov do politikov, od Koprčanov do Lendavčanov, od družboslovcev do naravoslovcev … lov na (neo)liberalizem poteka po vsej Sloveniji.
Liberalizem je ideologija, ki temelji na morali in lastninskih pravicah. Bit liberalizma je svoboda posameznika, ki je definirana kot pravica, da posameznik počne, kar mu je ljubo, vse dokler ne zadane ob pravice drugega posameznika. Svoboda posameznika izvira iz posameznika samega, kar pomeni, da posameznik pridobi pravice z rojstvom in naprej s svojim delovanjem, ne pa od države ali druge entitete. V liberalni družbi je država oblikovana izključno zato, da ščiti svobodo oziroma pravice posameznika, ne da ona podeljuje pravice ali da ona odloča, katerega državljana bo imela raje in katerega ne. Ker pa so se v prvi polovici 19. stoletja za liberalce začeli oklicevati ljudje, ki so zagovarjali ravno nasprotno od liberalcev – da posameznikove pravice ustvarja in podeljuje država, da je posameznik le orodje države in je njegova svoboda odvisna od njenih kapric – so se liberalci preimenovali v klasične liberalce ali libertarce. Pojem neoliberalizem pa zanje uporabljajo predvsem njihovi nasprotniki. Neoliberalizem naj bi zato pomenil nekaj hudobnega, nedopustnega in strašnega. Pa smo spet pri čarovnicah.
V Sloveniji (neo)liberalizma ni kaj dosti. Imamo ga najmanj v Evropi. To ni zavajanje ali blodnja, temveč dejstvo. Na lestvici ekonomske svobode sveta, na kateri smo vsako leto nižje, Slovenija trenutno zaseda 97. mesto med 152 državami. Slovenija namreč ni (neo)liberalna Švica (4. na lestvici), (neo)liberalna Finska (7. na lestvici), (neo)liberalna Velika Britanija (12. na lestvici) ali (neo)liberalna Danska (14. na lestvici). Če lov na (neo)liberalizem v Sloveniji ne temelji na dejstvih, izkušnjah ali vedenju o življenju v (neo)liberalni družbi in o tem, kakšne posledice ima tak sistem za ljudi, na čem potem temelji?
To se je spraševal tudi Marko Čuš Babič, dijak II. gimnazije Maribor, ki je na temo (neo)liberalizma napisal raziskovalno nalogo – pred kratkim sem jo z veseljem in zanimanjem prebrala. Anketa, ki jo je avtor naloge opravil za raziskovalno nalogo, je pokazala, da se kar 47 odstokov mladih Slovencev ne strinja z (neo)liberalizmom, 28 odstotkov ga ne pozna in le 25 odstotkov se z njim strinja. Zaključek o tem, koliko je na to med slovensko mladino vplival lov na (neo)liberalizem, prepuščam bralcem. Populističnemu in neutemeljenemu lovu na (neo)liberalizem ne podlega avtor te raziskovalne naloge, ki si v primerjavi z lovci zastavlja vprašanja in išče odgovore. To je pristop človeka, ki ne le odkriva neskončnost znanja, ampak si tudi prizadeva razumeti svet okoli sebe. Taki ljudje vlivajo upanje za boljšo prihodnost Slovenije.
Ko se prebudi nekaj upanja, prižgem televizor in gledam tiskovno konferenco, ki so jo pripravile Demokratična stranka dela (DSD), Iniciativa za demokratični socializem (IDS) in Stranka za trajnostni razvoj Slovenije (TRS). Združena levica obljublja volivcem na prihajajočih evropskih volitvah, da se bo borila proti (neo)liberalizmu. Ne samo to, borila se bo za socializem. Borili se bodo proti nečemu, česar v Sloveniji nimamo, in za nekaj, kar že imamo? To je zelo dober politični trik, saj lahko ob nespremenjenih okoliščinah v državi po koncu svojega mandata rečejo, da so bili uspešni pri uresničitvi svojih ciljev. Če bodo seveda izvoljeni. Naj se vrnem k vsebinskim argumentum Združene levice. Violeta Tomič (DSD), ki pravi, da »na prvem mestu naj ne bi bil profit, temveč človek«, pozablja ali ne ve, da sta podstat (neo)liberalizma ravno človek in njegove pravice. Matjaž Hanžek (TRS) pa pravi, da se borijo »proti uničevalnemu liberalizmu«. Tistemu, ki ga imamo v Sloveniji tako veliko?
Morda pa jaz gledam na lov na (neo)liberalizem iz napačnega kota. Morda se pa tega, da v Sloveniji skorajda ni (neo)liberalizma in se tudi zato vedno bolj približujemo ekonomsko manj razvitim državam, lovci na (neo)liberalizem zelo dobro zavedajo ter si dejansko prizadevajo, da bi popolnoma oskubili Slovenijo liberalnih peres. To bi pomenilo pomik Slovenije na rep lestvice ekonomske svobode, kjer so Zimbabve, Burma, Republika Kongo in Venezuela. To bi za Slovenijo pomenilo še manj blaginje in nižanje življenjskega standarda prebivalcev. Niso Slovenci že dovolj obubožani, tudi zaradi lova na (neo)liberalizem?
A ni paradoksalno, da ti, ki prosto po Prešernu napadajo (neo)liberalizem in zagovarjajo socializem, nikoli ne gredo živet v Severno Korejo ali na Kubo, kjer ne bi imeli težav z (neo)liberalizmom in bi dobili največjo dozo socializma. Pa ne kot turisti za teden dni, ampak kot eden izmed domačinov, ki nimajo niti za kruh in mleko, medtem ko so jim ob ekonomskih pravicah kratene tudi druge pravice, kot je pravica do združevanja, informiranja, gibanja, izražanja in vere. Preden s pravljicami o socializmu zavajajo slovensko javnost, naj ga občutijo na svoji koži. Morda bodo potem ljudje doumeli, zakaj tisoče ljudi dnevno postavi na nitko svoje življenje, ko poskušajo prebegniti iz socializma. Za konec še en izvrsten citat Ludwiga von Misesa: »Družba, ki se odloča med kapitalizmom in socializmom, ne izbira med dvema socialnima sistemoma, ampak izbira med družbenim sodelovanjem in razpadom družbe. Socializem ni alternativa kapitalizmu; je alternativa vsakemu sistemu, kjer ljudje živijo kot človeška bitja.«
