Ni član nobene stranke, nima doktorskih nazivov, nima mednarodnih izkušenj v boju s korupcijo, še lokalnih ne; nihče ga do trenutka, ko ga je imenoval Pahor, sploh poznal ni. V okolju, v katerem živi, ga poznajo, a o njem molčijo – se pravi, da ni nič narobe z njim. Ni hotel biti sodnik. Ni hotel biti tožilec in ni hotel biti notar, čeprav si je prizadeval. Menda ga niso marali.
Na prekmurskem podeželju je skromno opravljal svoje odvetniško delo in se ni zapletal v nobene politikantske igrice. Kot je personalno zatrdil, je bil tudi čisto stranski član Pozitivne Slovenije, kar šteje, kot da ni bil član. Po ustavi tudi ni prepovedano biti član Pozitivne Slovenije, čeprav se včasih kaže, da lepo pa res ni. Štefanec je to pravočasno spoznal in je nekaj minut pred imenovanjem izstopil iz Jankovićeve stranke. Temu se res lahko reče integriteta. Na pogovoru pred komisijo je v glavnem kimal, zato so ta posnetek vključno z drugimi kasneje uničili. To ni protizakonito, kot natolcujejo nekateri, ker je bolje, da so to uničili, kot da bi prišlo v že tako in tako od davka na nepremičnine razburjeno in ogorčeno javnost.
Sicer pa bi bil to politikantski voajerizem, ko bi se kdo naslajal nad nesrečnimi kandidati, ki niso vedeli, ne kod ne kam in ne kaj. Zato so bili izbrani tisti, ki so vsaj na eno vprašanje odgovorili pravilno in brez jecljanja. Recimo ime in priimek, datum in kraj rojstva. Komisija je bila namreč tako kvalificirana, da je vsak kandidat pred njo dobesedno zmrznil. Ni namreč enostavno Meliti Župevc - Rop pogledati v oči, kaj šele kam drugam. Če nisi res močna osebnost, te ubije že s pogledom, a takšne kadre naši potrebujemo v časih, ko se je naša prava revolucija šele začela. Za začetek z davki.
To, da je bil Štefanec lokalni partijski šerif, kot pravijo danes, tudi ne šteje, čeprav ga diskvalificirajo in likvidirajo, ker se je v času, odkar je naša partija sestopila z oblasti, že dodobra dekomuniziral in deratiziral. Od komunizma in partijske izkaznice so mu ostali samo lepi spomini na čase, ko je bil še nekdo. In zdaj, ko so ga potegnili iz skromne anonimnosti vaškega odvetnika, ga napadajo z vsemi kanoni, da je neprimeren, nesposoben, da je v KPK korupcijsko tveganje itn. Štefanec je dober kader. Nič ga ne obremenjuje. V življenju ni napisal – razen kakšne tožbe in pripravljalnega odvetniškega spisa – nič o korupciji, o tem, kako se je lotiš na pravi način, še posebno tako, da naši ne nastradajo.
Štefanec je kot Janez Drnovšek pred desetletji. Tudi Drty, kot mu ljubkovalno rečemo, je bil popolna tabula raza – nihče ga ni poznal, nihče o njem ni nič vedel, pa je postal predsednik predsedstva SFRJ! No, kasneje se je le odkrilo, da je bil varovanec partijskega esteblišmenta iz revirjev in da so nam ga nastavili za izvolitev. A treba je vedeti, da naši nikoli nismo ničesar prepuščali naključju, in tako je tudi v primeru Štefanca. Je anonimnež, ni pa naključen.
On je dober kader, je naš. Je drugačen od prejšnjega. Ima lase. To je dobro. Na korupcijo se Štefanec nič ne spozna, to pomeni, da bo dober predsednik, če se obdrži. Če se preveč spoznaš na korupcijo, kot so se prejšnji, se lahko zaletiš, potem pa se lotiš kakšnega našega, kar ni v redu. Štefanec bo lahko kot amater v pozitivnem smislu korupcijo preganjal po instinktu. Malo se bo razgledal naokrog, malo mu bodo prišepnili, malo stričevsko svetovali – in bo pokazal zobe oziroma sposobnost in odločnost.
Če se nam morda vse skupaj sfiži, potem je tako in tako kriv Borut Pahor. Čigav podpis pa je na imenovanju? A je to mogoče podpis Draga Kosa, Praprotnikov? Še največ prstnih odtisov je seveda od Župevčeve in naše Simonce Habič. Zlasti ti dekleti sta naš up za prihodnost – nič ju ne zaustavi, nimata nikakršnih pomislekov, ko je treba ukrepati, v političnem prostoru delujeta kot domini v usnju in z bičem. Kolikokrat sem že na tem mestu zapisal, da je ta narod treba prijeti ostro, da kaj dosežeš.
Prav je, da nekaj primernih besed posvetim Simoni Habič. Anonimna novinarka radia javne hiše se je kot ptič feniks dvignila iz pepela in postala predsednica društva Integriteta, kjer se ukvarjajo s korupcijo. Pot ji je tlakoval Drago Kos, bila je v več kot odličnih odnosih s prejšnjo tudi nam drago KPK, bila pa je tudi administrativni kader na izobraževanju pri Kosu. Supervizor je dokaz, kako dober kader je, ker denar kar na kup leti v njeno društvo za študije, to kaže na to, kako huda je pri nas korupcija. Nasploh je to društvo prava pajkova mreža, ki je seveda del naših oblastnih prizadevanj. In Simona ima velike zasluge za Štefanca. Prvič ga je videla, mu pogledala v oči in rekla: ta je pravi. Integriteta kakopak.
Seveda ni bilo tako, ampak vseh tajn tudi ne gre razglašati. Mi smo lahko transparentni samo znotraj sebe.
P. S.: Mučno je gledati Milana Kučana, ko pride v komisijo. Tako in tako ne pove nič.