Res je, da si se malo poredil in si osivel, ampak to pomeni samo, da živiš dobro življenje starega partijskega funkcionarja. Lahko bi te tudi lustrirali skupaj z vsemi našimi in spoštovano udbo, pa smo jim tudi to preprečili. Ne vem, kako bi danes obvladovali oblast, če bi nam uničiliu udbovska gnezdeca po vseh naših institucijah, strankah, mestih in po vaseh. Naj živi in se razvija naša udba! In ti z njo.
Naši moramo biti srečni, da si še pri 72 letih tako čil in zdrav, tako marksistično-leninističen, da se človeku v 21. stoletju kar milo stori. Najraje bi te objel in ti rekel, da si za vedno zapisan v moje komunistično srce. Se spomniš, kako si že v rani mladinski karieri obračunal s šolskim kolegom v Prekmurju? To je bilo prvo znamenje, da boš človek, ki bo šel po pravi poti komunizma.
Spomin mi tava po tistih usodnih časih, ko si odločno obračunal s poskusi liberalizma pri nas. Zaslepljencu Stanetu Kavčiču si povedal, da tako ne gre naprej, takrat sem vedel, da si na pravi poti, da boš nekoč še naredil partijsko kariero. Takrat si nam dal moč, da smo v osnovnih partijskih organizacijah sprejemali navodila vrhuške naše partije in tovariša Tita. Da smo bili pripravljeni obračunati z vsemi ideološkimi odmiki v partiji, pa tudi zunaj nje. Zlasti v Cerkvi. Nič nismo vprašali, kdo je kriv, kajti običajno je tako, da je tisti, ki trdi, da je nedolžen, največji izrodek komunizma in socializma. Nedolžnih ni, če partija tako reče, nedolžnost pa se dokazuje s strani okrivljenega in nič drugače. Kam bi pa prišlo naše revolucionarno pravosodje, če bi med vojno in po njej spraševali, ste krivi ali ne? Nikamor, zato smo streljali ob zori. Če je bil kdo nedolžen, naj ve, da revolucija žre svoje otroke.
Tovariša Starega, to je Tita, smo še posebno imeli radi, ker nam je dokazoval, da je komunizem lahko tudi lep, poln radosti, čas, v katerem ni pomanjkanja, ko lahko imaš vse, kar si poželiš. Zato je naš delavski razred njemu, tebi, dragi tovariš Milan, in naši partiji tako zelo zaupal, da bo tudi on nekega dne deležen vseh blagodati življenja, ki so ga eksperimentalno preizkušali naši vodilni kadri, kamor si sodil tudi ti.
Potem so te mračne sile tako rekoč prisilile, da si skupaj z našo drago partijo sestopil z oblasti in šel na hladno. No, v resnici si samo zamrznil svojo partijsko knjižico, ki je očitno zdaj odmrznjena in je skupaj s teboj stopila v naša nova življenja, v novo dobo države. Nočem reči, da si bil politični klinično mrtve do sedaj, saj smo te s pravimi medijskimi prijemi naredili za največjega humanista in demokrata. To je za pravega komunista sicer žaljivka in zmerljivka, ampak to nam je pomagalo, da si bil dvakrat predsednik države. Kako samo uživali in se režali po gostilnah in si nazdravljali, da smo s tako poceni finto nategnili kljukce raznih demokratičnih usmeritev.
Še prej ti moramo biti hvaležni, da si skušal Janeza Janšo spraviti s političnega prizorišča, ker je ves smrkav kradel tajne vojaške dokumente in jih podčrtoval – kriminalec – z zelenim flomastrom. Žal ni zgnil v kakšnem srbskem arestu, kot je bilo načrtovano, ker se je sredi zime začela nekakšna slovenska pomlad. Ta bi bila skorajda trajna, če v naših vrstah le ne bi imeli intelektualnih sil – recimo drage tovarišice Spomenke, ki tako uspešno ob najbolj usodnih trenutkih zaustavlja desnico. Seveda še kakšne pomoči z desnice. Še zdaj mi gre na smeh, če se spomnim, kako je moral desničar Matej Tonin pred svojimi klerikalci polagati račune, ker ti je ohranil tvojega imena in biografije vredno pokojnino. Mladost norost, to pa ne pomeni, da bi mu lahko odpustili njegov strankarski pedigre.
Ko si se v soboto pojavil na kongresu Pozitivne Slovenije in storil to, kar si, sem si rekel: zdaj pa lahko tudi umreš – stari genij Milan je spet odigral svojo šahovsko partijo, in to tako, da je eden za govorniškim odrom rekel, da Janković ni kralj, ampak kraljica. Za to pa je že treba imeti jajca.
Pa kako sta tovariš Praprotnik, naš velik skojevski up, pa tovariš Klemenčič, naša nada protijanševskega boja – kako sta šele onadva iz korupcijskega tveganja naredila zločin, iz zločina pa tako rekoč izdajo domovine! Dve leti sta računala – dinarjev v evre, tolarje v evre in potem iz mark v dinarje, ven pa je prišlo, kar je prišlo. Tudi Trenta. Saj vem, da javno ne moreš povedati, dragi tovariš Milan, kaj vse si k temu prispeval, vem pa, da ti je ulica prisluhnila in smo dobili spontane vstaje. Kot pravega komunistu me moti le to, da ni bilo žrtev – žrtve so nujne, če hočemo revolucijo nazaj in z revolucijo spet državo in oblast.
Dragi tovariš Milan, bodi mi zdrav in živ še na desetine let. Kot pravi marksist leninist boš tudi to v tem uspel.
Lepo te pozdravljam.
P. S.: Odkar je dan zagledalo poročilo KPK, tudi lačnih otrok v domovini ni več. Pa tudi drugi smo siti vsega.