Če ste ji natanko prisluhnili, ste lahko ugotovili, da ni polna sama sebe in da se ne dela, da nekaj ve ali razume, če pa ne ve in ne razume. Retorično je spretna, uporablja domačijsko spodnje savinjsko narečje v stilu »bomo bli uspešni« in kot večina Slovenk in Slovencev ne zna dvojine, to je dokaz, da hoče biti blizu svojim državljanom in državljankam. Tudi stilno se je preoblikovala – bila je vsa v belem, s čimer je poudarila svojo nevtralnost in neideološkost in pripravljenost na bledo varčevanje.
To ni tisto varčevanje, s katerim nam je grozil Janez Janša, kajti to varčevanje in stiskanje pasu se dogaja v razmerah miroljubne koeksistence, ko ni množic na ulicah, ko so se spontani vstajniki vrnili v civilno družbo in bifeje, sindikalisti pa le retorično nežno opominjajo našo premierko, da naj pazi, kaj dela, da ne bo zašla. Spretno se tudi demantira, ko mirno v kamero zroč reče, da ni nikdar nameravala upokojencem vzeti regresa, da se pokojnin tudi dotaknila ne bo. Še več, rekla je, da bodo po novem tisti z nizkimi pokojninami lahko dobili še kaj več. Kaj več o tem ni rekla.
Ali pa to, kako dobro se je demantirala, ko gre za načrtovani napad vlade na minimalne plače. Glas ji ni zatrepetal, ko je rekla, da tega njena vlada nikdar ni nameravala, čeprav je njen finančni minister Čufer še en dan prej z mrtvaškim glasom rekel, da jim drugega ne preostane, če hočejo zapreti proračun. Še veliko je bilo njenega takšnega spretnega manevriranja, upati je, da bo naslednja javnomnenjska raziskava do nje bolj prijazna. Zdaj je nekje pri 25 odstotkih, to v resnici pomeni, da kar ena četrtina državljank in državljanov njeno vlado podpira. In ne kot kaznivo natolcujejo desničarji in domobranci, da jo podpira komajda petindvajset odstotkov ljudi. Če bi vsi, tako kot ona in njena vlada, na vse gledali s pozitivnimi očali, potem bi že zdavnaj bili iz krize.
Nasprotno, dogaja se nam, da nas zahrbtno retorično napadajo, nam jemljejo dostojanstvo in pogum, kot to za zdaj še nekaznovano počenjajo domobranci in desničarji, ko gre za dve minorni bančici, katerih vodstvi in nadzorniki so pač bili malo nespretni in nepazljivi in se jim je zgodil bankrot. To pa ni razlog za preplah in hujskaštvo – če smo preživeli revolucijo, drugo svetovno in osamosvojitev, bomo tudi dolgove teh dveh bank. Samo ne pustimo se več sramotiti. Zato je prav, da se je Klemenčič (če ni bil Praprotnik?) iz protikorupcijske komisije odločil, da bo vse verbalne napadalce, zmerjavce in sramotitelje predal policiji, tožilstvu in sodiščem. Ne morejo reči, da je komisija butasta, neverodostojna, nedostojna, lažniva, manipulativna, nepotrebna, pokveka in podobno. To je napad na temelje ustavne ureditve v demokratični socializem zazrte države. Ali kot je zapisano v 133. členu – »kdor s pisano besedo, letakom, risbo, govorom ali kako drugače poziva ali ščuva itd., se kaznuje z zaporom od enega do deset let.« Ne vem, čemu po hitrem postopku tega člena ne vnesemo v kazenski zakonik.
KPK je urad države, napad na njene ude je torej napad na državo, na koalicijo in vlado. Ne vem, čemu se zdaj nekateri čudijo, da je bil izbrisan posnetek iz Stožic, ko publika žvižga naši prime ministrici! To je preprosto najmanj nespodobno, je pa škoda, da je posnetek zbrisan, ker bi z njim lahko identificirali huligane, ki so napadli temelje naše ustavne ureditve – torej Bratuškovo.
Verbalni delikti so eden najhujših zločinov proti naši oblasti. Kako bo na primer naš minister Uroš Čufer dober finančnik, če ga kar naprej zmerjajo, da nima pojma, psihološko vzeto se to človeku usede v možgane in res ne ve nič. Za Karla Erjavca pravijo celo mračne sile na zunanjem ministrstvu, da pojma nima o diplomaciji in zunanjih zadevah, zato se pač s tem ne ukvarja, ampak z upokojenci. Za ministra za šolstvo in šport Jerneja Pikala pravijo, da se mu ne sanja o stvareh, čeprav to ni res – on sicer ne ve, kaj hoče, ve pa, kako se to dela. Za Gregorja Viranta tudi marsikaj pravijo, pa nič ni res, če pa kaj je, ni on kriv. Roman Jakič je svojo usposobljenost dokazal s tem, da je kot šef dvorane Tivoli postal obrambni minister. Tega še v Romuniji ni. Za kulturnega ministra Uroša Grilca pravijo, da še niso slišali, je pa dober ker PEN in KOKS mirujeta. Gospodarski minister Stanko Stepišnik po desničarjih deluje, kot da je iz posebne šole, veliko zna in ve, a mu razmere ne dopuščajo, da bi to pokazal.
Samo Omerzel je dober za infrastrukturo in prostor, saj se v polnosti orientira in ni res, da je blefer. Anja Kopač Mrak tudi ni ministrica kar tako, ampak ima izrazit socialni čut, le denarja ni. Tomaž Gantar ve, kje je zdravstvo, ni res, da ga bo pokopal. Možna je upepelitev. Pličanič je definitivno dober kar tako, Tina Komel pa razumna, saj je po treh mesecih napadov pristala na to, da ne gre na polletno eksotično potovanje. Na Kitajskem so štirje žalostni Slovenci, ki jih zdaj ne bo obiskala.
P. S.: Aja, Dejan Židan kmet, kr neki, pravijo nekateri. Še en verbalni delikt.
