V primerjavi z njim je bil celo Stanovnik ovčica. Turnšek se nič ne ozira na vokabular, zadnjič je rekel, da so gestapovci postavili tisto spominsko ploščo v Grahovem, to sicer ni res, ampak oznaka je odlična. Kako prisrčno je znorel pred kamerami, ko je napadel ameriškega veleposlanika Mussomelija, ki nam je v posmeh na zid veleposlaništva vzidal spravno ploščo. Turnšek je rekel, da je treba resno razmisliti o nadaljnjem sodelovanju z ZDA, to po mojem pomeni prekinitev vseh diplomatskih stikov, izgon Mussomelija in napoved vojne Ameriki. Ni druge izbire. Ne bo nam neki Američan vsiljeval narodne sprave. Mi smo se spravili leta 1945, a očitno ne dovolj, zdaj imamo posledice. Še dobro, da imamo zveste zaledne sile, ki so spomeniško gestapovsko provokacijo v Grahovem kar lepo pomalali s hakenkrajci. Naše novodobne likvidatroske trojke bodo obračunale tudi z Mussomelijevo ploščo. Dol Mussomeli, dol sprava! Živela tovariša Tito in Tit. In lepe pozdrave Mitji Klavori, železni pesti ZZB.
Čista provokacija in zločin je trditi, da sodi naš komunizem med fašistične in nacistične tolpe in totalitarizme svetovnega formata. Če ne bi bilo naših komunistov, bi v Sloveniji zdaj govorili nemško, in to celo v parlamentu. Tako pa v parlamentu med drugim govorijo tudi slovensko in slovenačko, to je jezikovni pluralizem. Ne razumem, čemu potem napadajo Lejlo Hercegovac, ki tako simpatično govori, da je povsem vseeno, če nič ne pove. Fašisti pa zdaj zahtevajo, da je treba njene razprave v parlamentu ali podnaslavljati ali sprotno prevajati. Navsezadnje, kaj pa pomaga knjižna slovenščina Majdi Potrata, če jo zaradi tega vsi sovražijo! In jo zmerjajo s Potrato Časa. Potrata ima vse, kar so nekoč imele naše tovarišice Tomšička, Kraigherca, Šentjurčka in druge borke za svobodo. Tudi tako ostro gleda izpod čela, ko razpravlja, da človeka – če ni na njeni strani – kar mraz strese. Tudi mene, čeprav sem na njeni strani. Po mojem svojo ostrino jezika in videza trenira doma pred ogledalom. Drugače verjamem, da je tovarišica Potrata eno milo bitje, tako rekoč karitas demokracije v parlamentu.
Čedalje boljša je tudi Ljubica Jelušič. Kot ministrica za obrambo mi je delovala kot kakšna kandidatka za miss, ki si prizadeva za svetovni mir, zato sem bil kar malo razočaran. Zdaj bo kot poslanka vse nadomestila. Je ostrega jezika, napadalna, ne mara Janeza Janše, pri srcu ji je Sistemska tehnika, na vse se spozna, o vsem ima mnenje in zdaj se le zaveda, da ima čin poročnika. Na juriš!
Premierka Alenka Bratušek pa je premočrtna! Recesija je huda, ona pa prijazna. Gospodarska rast je na dnu, ona je optimistična. Število brezposelnih je vse večje, ona govori o perspektivah zaposlovanja. Dolgovi države strmo naraščajo, ona pa govori o vzponu razvoja. Banke so spet na robu propada, ona pa veruje v Čuferja, Medjo in guvernerja Jazbeca. Nihče noče biti ne minister in ne ministrica za zdravje, ona se priglasi in prevzema odgovornost. Celo kriminalizira novinarje, govori pa o demokraciji in medijski svobodi. Ko je padel nepremičninski davek, je rekla – zdaj bo pa še hujše, potem pa dodala, da je »moja vlada« v deželo prinesla mir in je konec ustrahovanja. Vsi ji jedo iz rok, jo častijo in hvalijo, treba bi bilo ustanoviti versko skupnost Magistrica in jo potem razglasiti za brezmadežno, če že nedolžna ni.
Opozicija naj se še naprej ukvarja s črnimi mašami v parlamentu, kot je bila razprava o udbovskih umorih v komisiji za človekove pravice, kjer je glavna duhovnica, ki tako časti hudiča, Eva Irgl. Naši pravijo, da je lepa, a vrag se skriva v podrobnostih, ne v lepoti! Mora že biti nekaj hudičevskega v njej, da tako mirno, miroljubno, prijazno vodi tisto svojo komisijo, da je niti Potrata časa ne spravi iz tira, pa se zelo trudi. Če ne bi bil zaveznik naših, bi znorel že ob govoričenju poslanca Branka Kurnjeka, ki je prava podoba liberalne Državljanske liste in virantovske nedolžnosti, ni mu videti, da je teolog po izobrazbi. Boljši od njega je samo še Jani Möderndorfer, pa ta hip ne vem čemu. Nekaj ima.
Ker mi prostor ne dovoljuje, ne morem napisati vsega lepega, kar bi moral o Nataši Pirc Musar. Žal mi je, da odhaja s tako pomembne funkcije, ker je znala ločiti levico od desnice, greniti življenje in delo domobrancem in klerikalcem po medijih. Bila je naš up demokratičnega socializma, to ji na mestu generalne direktorice javne hiše ne bo uspelo. Tam je komunizem.
Za konec moram izraziti zaskrbljenost nad sodno vejo oblasti, ki je umetnika, slikarja mednarodnega slovesa Jureta Jurčeka Cekuto obsodilo na štiri leta zaradi Patrie. On denarja ni skrival, Janez Janša pa še kar noče tožilcu Andreju Ferlincu in sodišču predati dokazov o kraju, času, komunikacijskem načinu, višini obljube in podobnem. Porazno.
P. S.: Slovenski privilegirani pisatelji so za bistvo svojega obstoja razglasili Mladinsko knjigo, ne svojih del.