Zakaj naj bi torej Milan Kučan vedel, na primer, za udbovske umore naših potencialnih nasprotnikov in sovražnikov, med katerimi še posebno izstopa cvetličar iz Celovca. Ta je počenjal velike emigrantske svinjarije, ko je vsako leto s svojim cvetjem krancljal grobove bojnih tovarišev. Ta napad na temelje ustavne ureditve SFRJ ni bil neopažen, zato tudi nekaznovan ni mogel ostati. In so ga naši tovariši udbovci počili. To pomeni, da ga niso umorili, ker ni šlo za umor, ampak za politično likvidacijo.
Politične likvidacije pa so nekaj povsem legitimnega za naše, saj se s tem znebiš razrednih sovražnikov, klerikalcev in domobrancev. Pa tudi meščanstva, kot je veljalo po vojni. Če preberete Kučanovo biografijo na arhivski strani njegovega predsednikovanja, boste iz dolgega, pretresljivega besedila razbrali tudi naslednje – Milan Kučan je eden najbolj popularnih Slovencev. Dobro, Štefka tudi, a je bila z razlogi malo v ozadju. V resnici je Kučan sin, oče, dedek, stric našega naroda in mu – čeprav ga zelo cenim – tudi Stanovnik ne seže do kolen. Razen pri pokojnini ga je prehitel, čeprav je Kučanu Tonin malo pomagal, pa ni bilo dovolj. Kučan je vse naredil za svoj narod, bil je vizionar, »Evropa zdaj« se mu je prikazovala že v globokem komunizmu.
V pregovorni skromnosti v svojo biografijo ni dal zapisati tudi naslednjih dejstev: osamosvojil je Slovenijo, le iz taktičnih razlogov je bil nekaj časa proti, da je na referendumu testiral ljudstvo, potem pa se mu je pridružil. To ne pomeni, da je bil Kučan majski hrošč osamosvojitve, ampak čebelica.
Milan Kučan v svojo biografijo nikdar ni zapisal, kako zelo je cenil Staneta Kavčiča, a ga je moral taktično zapustiti, zato je na partijski seji rekel nekaj besed proti njemu. Dobro, bil je ekspoze, ki pa ni bil usoden. Za Kučana. Kavčič bi pa tudi lahko vedel, da petelina, ki preglasno kikirika, zakoljejo. Podobno se je kasneje primerilo Zoranu Jankoviću, ki ga je Kučan pospravil v zamrzovalnik. Ko so se sovražniki ob Jankovićevi izvolitvi za župana križali, izganjali hudiča in naokrog hodili s česnom okrog vratu, je Kučan šel k njemu na obisk in rekel, da mu gre čestitati in pogledati, kako se ujema s pisarno. Janković se s pisarno ujema še danes, in to ne glede na – roko na srce – majhno alkimijo nekaj milijonov evrov, za katere se ve od kod in kam, to pa je dokaz poštenja in nedolžnosti.
Kljub temu se Kučan kot etični in moralni človek z Jankovićem javno ne sestaja več, tajno pa se, ker živimo v demokraciji. Le kdo bi se sramoval druženja z enim največjih še živečih humanitarcev s socialnim čutom, kot je rekel naš Kučan o Jankoviću. Preživljati mora soprogo in dva navihana zapravljiva sinova.
Milan Kučan je v veliki karieri izrekel veliko velikih besed, ki nam ostajajo tudi, ko njega ne bo več. Recimo o diskvalifikacijah in likvidacijah. Pa – danes so dovoljene sanje in neverjetni stavek, ki ga je izrekel v dokumentarni pripovedi Mojce Pašek Šetinc za TVS: »Počutim se kot živi muzej.« A nikomur ni padlo na pamet, da bi njegovo murgelsko domovanje po Jazbinšku spremenil v živi muzej in bi tja lahko hodile ljudske množice, po pet evrov na glavo, da vidijo ta muzejski primerek in mu pomahajo. Tako so številni zavedeni in hodijo v Hudo Jamo, živi muzej pa nima s kom obujati lepih spominov.
Milan Kučan je že pri šestnajstih letih postal komunist in je že takrat bil toliko razgledan, da je lahko obračunaval z nasprotniki komunizma, socializma in leninizma. Rekli bi, da je prezgodaj dozorel. Zato so mu kot zanesljivemu kadru kasneje zaupali tudi vodenje partijske komisije za psihološko propagandno aktivnost. Tradicije in kontinuiteto te kvalifikacije je kasneje prenesel v neformalni Kučanov klan, pozneje pa ga je formaliziral v Forumu 21.
Milan Kučan je tako vse življenje posvetil narodu, komunizmu, Titu in enkrat tudi Kim Il Sungu. Garal je od jutra do večera in to počne še danes, tako da je nad njim obupala tudi njegova prva dama Štefka, ki je rekla, da je premalo z njo, čeprav sta že 50 let poročena. Ni je poslušal niti leta 1991 po osamosvojitvi, ko mu je rekla: »Milan, zdaj ti ni treba nič več delati. Jaz bom poskrbela za vse, zate in za otroke. To, kar si ti naredil, je več kot dovolj za eno življenje!« Nekateri so takrat posumili, da je Štefka v navezi z Janšo in da se skušata znebiti Kučana, a to se ni nikdar potrdilo.
Milan Kučan je v resnici kot njegov maček – hoče imeti devet življenj. Ob vsem tem vedno računa – kot poudarja – tudi na razsodnost, pamet in odgovornost volivcev, pri čemer jim s svojim znanjem rad pomaga s kakšnim velikim pokom ali strankarskim satelitom, da ne bi povsem zabredli.
Milan Kučan je majhen, a prav zato je velik.
P. S.: Prišel bo čas, ko bo Milan Kučan rekel, da Janeza Zemljariča sploh ne pozna. Pa Gorenca tudi ne. Že zdaj se ne spomni dobro.