Učimo pa se seveda iz preteklosti. Hvala Stalinu in Leninu in Titu, da imamo še žive izvorne revolucionarje, komuniste Kučana, Stanovnika, Pirjevca, Spomenko Hribar, Zemljariča, Repeta in še posebno Roterja. In da nam sledi mlada generacija protestnikov in novih obrazov – Lubej, Keber, Hanžek in kulturnih ustvarjalcev, zbranih v Penu okrog Vena Tauferja. Vse je skoraj tako, kot je nekoč že bilo.
Veseli me tudi, da imamo tako dobro večinsko ljudstvo. Nič nam ne ugovarja, če je treba, nam sledi na ulicah in cestah. Če bo potrebno, bo vzelo spet orožje v roke in ubranilo to, kar hočemo – to je oblast. Te ne damo. Je nismo dali fašistom in nacistom, je nismo prepustili domobrancem in tudi ob osamosvojitvi smo naredili vse, da so bili naši tovariši in tovarišice povsod tam, kjer se je kotila kontrarevolucija. Navidezno smo prepustili oblast, pa še tam so bili naši, da so nadzorovali izbruhe nekakšne demokracije in pluralizma, neke svobode, ki v resnici pelje samo v anarhijo. Koliko dobrega je že po zmagi Demosa storila Spomenka Hribar, ki je bila notri zato, da je vedela, kaj nameravajo in kam desničarski pes taco moli.
Pogine naj, pes. V resnici smo imeli in še imamo vse: nadzor, denar, udbo, mladoudbo in Majdo Potrata. Ne morem si predstavljati, kako bi bilo, če je ne bi imeli. Ona je prava revolucionarka, ki sovraži iz srca in nasprotnike uničuje s svojimi retoričnimi spretnostmi, od katerih je najpomembnejša ta, da vsako vsebinsko vprašanje taktično spretno spremeni v proceduralno zadrego, potem zmanjka časa in volje za vsebino. Zato jo tudi žalijo kot Potrato časa. In za to gre: za pristno sovraštvo. Mi ne potrebujemo političnih nasprotnikov, ker je to izmišljotina gnilega zahoda in imperialistov, o čemer veliko ve Janez Stanovnik. Potrebujemo sovražnike. Ko jih imaš, so vsa sredstva dovoljena. Poglejte, kako odlično funkcionira naše pravosodje, zlasti sodstvo. Kar si zaželimo, se zgodi. Človek misli, da je nedolžen, pa faše dve leti. Ker ne razume, da smo permanentno v stanju revolucije in je tudi naše pravo revolucionarno. Ni milosti za sovražnika, čeprav je vse skupaj še precej nedolžno. Včasih smo nedolžne metali v jame in ne za rešetke, naj nam bodo hvaležni, da je zdaj demokracija.
Ker nismo nikoli zapustili oblasti, tudi zdaj nima nobenega smisla, da jo prepustimo komu drugemu. Javno mnenje je na naši strani – naj se zahvalim tovarišema Niku Tošu in Nikoli Damjaniću, ki pozorno spremljata trende, da lahko pravočasno ukrepamo. Desnica sicer trdi, da so ljudje ovce in nam nasedajo – jaz ne bi rad bil tako oster. Ljudje pač verjamejo dobremu scenariju, a če kdo to zna, znamo mi. Delamo vlade, parlamentarne večine, satelitske stranke. Mečemo vlade, parlamentarne večine in satelitske stranke. Marsikdo zato ne razume, čemu smo se odrekli Zoranu Jankoviću in v težave pravili Alenko Bratušek. Tako je pač videti, ljudje pa reagirajo čustveno.
Naj spomnim, da smo se leta 1948 odrekli Stalinu, ki je prej bil oče naših narodov in narodnosti, oboževan in malikovan. Vsi naši strastni komunisti pa tudi niso razumeli, čemu smo ga zdaj naredili za največjega sovražnika. Takšne smo pač spravili na Goli otok. Zdaj ni tako hudo – Janković ni Stalin, ampak je povprečni trgovec, mešetar, ki smo ga naredili za svoje potrebe. Mi smo ga naredili in samo mi se mu lahko odrečemo. Poleg tega je svojo sicer zanj težko vlogo sprejel na svoja ramena v tem najnovejšem scenariju, ampak – ali Dob ali pa abolicija. In je – normalni človek – rekel da.
Ker so razmere pri nas precej zapletene in ker naša Alenka Bratušek stvari ne obvlada najbolje, je ljudstvo začelo malo preveč in na glas negodovati. To pa je voda na mlin opoziciji, desničarjem, ki so menili, da prihaja njihov čas. Zato je bilo treba ukrepati. Predstava nam je odlično uspela. Ljudje še zdaj verjamejo, da so vsi naši sprti med seboj in da je to razlog, da so se razleteli. Pa se niso. Nihče ni šel nikamor, le Gregorja Viranta pogrešam, a nas je lepo prosil, če lahko z družino, ki jo redko vidi, diskontno malo poleti nekam v tople kraje. Potem bo pa rekel, da nič ne ve in da s to zgodbo nima nič. Ampak takšen je naš Gregor. Lukšič je boljši: on zaostri do konca, čez deset minut pove, da stvari niso preproste, naslednji dan, da tudi ne gre nikamor, ker je treba še veliko dobrega postoriti za ta narod. To je načelni komunist – besedo požre v trenutku, ker domovina kliče. Erjavec pa kot Erjavec. Čaka v zasedi, kam bo veter zapihal, a ga ne moremo likvidirati, ker je za zdaj še kar uporaben.
Bratuškova – kot je predvideval scenarij – noče odstopiti, ne gre po zaupnico, koalicijske stranke pravijo, da pač nič ne morejo, čeprav so za takojšnje izredne volitve. In tako do takrat, ko bomo pripravljeni.
P. S.: Ko vas jutri indično obsodijo in zaprejo, ne jočite, kje je pravna država!