In res imamo v tem našem PEN pokončne ude, ki tudi z levim očesom niso trznili, ko so iz naše organizacije izstopali Jančar, Puharjeva, Boris Pahor, Capuder in drugi. Kaj so pa ti naredili za našo stvar? So bili med vstajniki? Niso. So se včlanili v revolucionarno krilo kulturno-umetniške partije KOKS? Niso. So kdaj pljuvali po Janši? Niso. Vsaj trije od izstopljenih so se zgražali, ko je naš največji še živeči satirik Boris Kobal v lutkovnem gledališču rekel, da je bila takratna Demosova koalicija pička. Mi si vse zapomnimo, mi nič ne pozabimo. So se na prejšnjega superministra Turka drli, da je smrduh? Niso. Torej nimajo nobene etične in moralne teže, da bi se zdaj pritoževali, ker smo enega člana vrgli ven. Zdaj so drugi časi.
Zdaj so drugačni časi. Narodu, ki je bil pod vladavino Janeza Janšo deležen ene največjih in najdaljših obdobij lakote otrok v moderni zgodovini od Babilona dalje – temu narodu bomo vrnili kulturo. Lahko si brez kruha, lahko si brez vina, lahko si brez strehe nad glavo, lahko si star, bolehen in betežen – a če imaš našo kulturo, si človek. Ko ti je najbolj hudo, si v knjižnici sposodiš pesniško zbirko po Prešernu največjega slovenskega poeta Vena Tauferja. In kmalu spoznaš, da je človeku lahko še huje, če je sposoben pisati takšne stihe, ki kar kričijo po nerazumevanju in neprepoznavnosti. Kdo ve, kaj vse je Taufer doživel v svojem življenju, da kuje takšne verze in da prav zaradi tega ne prenaša drugačnih mnenj in pogledov na ta svet. Mu je že moralo biti huje kot Janši v jugoarmadnem zaporu. Recimo na BBC. Zato ima Taufer vso pravico Janšo vreči ven.
Z enako pravico do istomišljenja je Janši svoj veliki NE izrekla tudi znana manekenka Manca Košir, ki je napisala znameniti roman o novinarskih zvrsteh in ki zdaj nekaterim pomaga umreti. Ona je vseprisotna, vse zajemajoča, vseobsegajoča – ena redkih, ki je bila popeljana v skrivnosti Titove spalnice in zaradi katere so zadnjič bratje Hrvati že stoenaindvajsetič ponavljali film Breza, v katerem Koširjeva prehitro umre – po izročilu je Tito zaradi tega skorajda dal zapreti scenarista in režiserja. Ni sicer povsem razsvetljeno, po katerih kriterijih je Koširjeva postala članica PEN, ampak če je to lahko bil Janša, potem ona ne more biti sporna. Sporen je Janša.
Tudi nekoč oče naroda, zdaj pa že pradedek France Bučar je v PEN Janši rekel, da mora ven pa konec. On, France, ki se je boril za domovino kot mlad partizanski oficir, ima pravico reči, kako je treba misliti in kako se ne sme. Janša ni bil nikoli v partizanih in ne ve, koliko je bila ura (ali več ur na roki, kot pravijo poznavalci), ko se je bilo treba spopasti z notranjim sovražnikom na avstrijskem Koroškem – torej z domobranci. Janša v PEN je zato funkcioniral kot notranji sovražnik, ki je mislil drugače, kot se misliti sme. Zdaj so novi časi.
Ne smem spregledati odločilne volje Toneta Peršaka, ki je bil nekoč prisiljen stopiti v politiko, ker ga je zapustila umetniška muza. A opus njegovega minulega dela je tako pomemben za slovensko literarno zgodovino, da bi si drznil Peršaka primerjati z – no, na primer z Ivanom Cankarjem. Le da je Cankar napisal 33 knjig, Peršak pa dva romana, ki sta zagotovo tako zelo dobra, da se od tega da živeti do smrti.
Neža Maurer, pesnica ljubezni, lirična poetinja, ki pa je znala v odločilnem trenutku reči baladni ja, Janeza ven, ker misli napačno, mi moramo pa misliti tako, kot se spodobi. Zdaj jo nekateri dušebrižniki napadajo, da so posebno zaradi njene odločitve razočarani nad njo in ne bodo več brali njenih pesmi, ne bodo jih več recitirali, prenašali iz roda v rod. Pa kaj, Janšo je pa le pomagala vreči iz PEN. Franček Rudolf je našo etično in moralno organizacijo opsoval celo z besedami, da je PEN udbovska zadeva, kar je svinjarija, ker Ertl tega več ne more potrditi, Dolanc tudi ne, Kučana pa lahko pečete na ražnju, pa ne bo nič povedal.
Vsekakor mi je hudo, da član PEN ni Janez Stanovnik, ki ima tako navdihujoče dražgoške govore, pravcate basni o partizanih in Nemcih. Osebno pa za člana PEN predlagam naslednje: Mitjo Klavoro, podpredsednika ZZB NOV, ki je v politično literaturo prinesel nekaj izraznih novosti, kot je »debilni Gorenak«, njegova je literarna primera o pošasti in zveri, s katero je treba obračunati. Zorana Jankovića, ki pooseblja enega najboljših pravljičarjev 21. stoletja. Prime ministrico Alenko Bratušek, ki je iz magisterija naredila novo zgodbo, pripoved o sobesedilu, ki ni njeno. S tem je v slovenski literarni prostor vnesla inovativnost in iznajdljivost, ki pomeni oporo tistim našim umetnikom, ki so v ustvarjalni stiski – copypaste, pa si na konju.
Žal mi je zdaj zmanjkalo prostora za utemeljitev, čemu je bilo treba Janšo vreči ven. A naši utemeljitve ne potrebujejo.
P. S.: Ne vem, čemu se govori, da nas čaka črna prihodnost, če so pa rdeči spet na oblasti!