Kaj je v resnici, je najbolje pokazal, ko je izvedel za volilni rezultat – bil je zgrožen in mi z njim. Potem je iz njega, iz globin njegove duše bruhnilo kot Vezuv v najboljši izdaji! Kolaboracije, insinuacije, zvijačnosti, manipulacije, kalkulacije, triki in druge zahrbtnosti, ki so si jih privoščili mediji in novinarji. Še posebno Delo, Dnevnik, POP TV, javna hiša, Večer in vse rumene tiskovine, ki so zahrbtno tri mesece in še malo pisale o tem, da je Türk najboljši, najlepši, najbolj pameten in pošten kandidat, skupaj z Mikličevo pa sta sanjski par. Nobene kritičnosti, eno samo nagnusno veliko zavajanje in poceni trik medijske propagande! To bi uspavalo in ubilo še klošarja na cesti, ne pa kandidata za predsednika države. Že po vsem tem je jasno, da so mediji v rokah Janeza Janše, zdaj, ko v prvem krogu Türk ni zmagal, je to še toliko bolj jasno.
Nočem reči, da je Türk kar tako verjel v to, kar so ta propadajoča medijska trobila o njem pisala. Ampak, ko so mu prvič že januarja rekli, da bo tako in tako zmagal, še ni čisto verjel. Ko so mu s tem v komentarjih, analizah, pismih bralcev, posnetkih, dokumentarcih in portretih prali možgane, je naš dobri Türk počasi v to začel verjeti. Še več, lepega dne v avgustu, ko je nesrečnik Pahor že bil cestar, nogavičar, frizer in pozer, je samemu sebi priznal: zmagal si, pa še volitev ni bilo. Iz dobro obveščenih virov je to bilo 16. avgusta v sobi 70 predsedniške palače. To je bil čas, ko je Miklička brisala prah z darila, ki ga je njen Danilo nekoč dobil od priznanega demokrata Cháveza, in ko je razmišljala o tem, katero obleko naj da nase, ko bosta šla na sprejem na Forum 21. Po usodna navodila glede referendumov, občih sindikalističnih demonstracij in drugih oblikah boja proti fašizmu in nacizmu, ki bodo jeseni več kot nujne.
To ima naš drugouvrščeni kandidat Türk še iz NOB, v kateri se nikdar ni bal sovraga in se ga tudi zdaj ne. Vsi pa so zamolčali ta del njegove biografije, ker menda manjkata dve priči iz NOB, ki sta žal preminili, Stanovnik se tega tudi ne more spomniti. Prav takrat je v nekem hlevu v Dolomitih podpisoval komunistično Dolomitsko izjavo. Dobro, Türk ni bil ravno prvoborec, ampak si je vedno zelo želel, da bi se rodil pravočasno, da bi lahko šel v hosto. Vsi najboljši so padli, bili so v slovenskih gozdovih, če odštejemo kočevske, ki so zaradi primernega kraškega terena služili drugim revolucionarnim ciljem. Se pravi drugorazrednim, kot jih je upravičeno poimenoval naš Danilo.
Potem so prišla soočenja, v katerih so v glavnem napadali samo Türka. Vprašali so ga: gospod predsednik, kam ste dali milijon dolarjev, ki ste jih zaslužili v OZN, kandidat je po pravici povedal, da za hčerko. Kamera pa je nesramno in diskvalifikacijsko v ozadju posnela Mikličko, ki je bila ob številki milijon ne le presenečena, ampak šokirana. Ona ima to pravico, kot ima Türk pravico, da žena ne ve, koliko ima. Oziroma nima več, kot je pojasnil. To je našega kandidata pretreslo, prav tako vztrajna namigovanja, da je kar dvakrat pomilostil nekega dilerja s kokainom, čeprav je v kamero jasno in glasno rekel, da je pomilostitev samo podpisal in nič več.
Dvakrat. Predsednik države Danilo Türk je po mojih informacijah vsak dan podpisal najmanj petdeset različnih papirjev: tudi za tisto, ki je hotela nove tangice, to je protokolarno pomembno, pa za novo kombinežo za ono drugo, pa podpisi pod ukaze za odlikovanja, vmes je padlo še nekaj skromnih pomilostitev. V taki naglici pač podpišeš, kaj pa hočeš, če si predsednik države. Recimo račun za 90 tisoč evrov za pot do Sarajeva.
To je težka funkcija. Nihče te ne vpraša, ali si prehlajen, ali je soproga vstala z levo nogo, ali si ta dan samemu sebi dovolj všeč in kaj ti je, če si nisi. Kako je z voznim parkom? Se tudi on slabo počuti, bog pomagaj, a spet bo treba od vasi do vasi, da se pokažeš tistim, ki ti morajo dati svoj glas. Miklička spet hoče nov kostum v stilu poznih petdesetih, čeprav jih ima v omari dovolj po modi zgodnjih šestdesetih. Potem pa maska za TV, maska za TV-gledalce in gledalke in maska po soočenjih. V takih nenormalnih razmerah človek ne more kar tako zmagati, še zlasti če ima na drugi strani Boruta Pahorja, ki »sem ga jaz naredil«, sliši Türk svoj glas, zdaj mu pa tip streže po politični funkciji.
Pa tako lepe načrte je imel! Najprej mandat, potem rezidenca – načrti so že narejeni, spremembo namembnosti tistega travnika bo uredil njegov Zoran Janković, ki ga je tudi naredil Türk. Edini, ki ga Türk ni naredil, je Milan Kučan. Njega je naredil Stane Dolanc ob pomoči Franca Šetinca in Franca Popita. Dobro, pa Stanovnik. Zanj se ne ve, kdo ga je naredil, ve pa se, da zdaj v ZZB dela neke nove prvoborce.
Kmalu bo drugi krog in treba bo na nadškofijo. Naj pomagajo. Tudi tam je Türk koga naredil.
P. S.: Obstaja resna nevarnost, da se bodo levičarji še pred drugim krogom volitev pobili med seboj. Kri bo tekla v potokih.