To naj bi pomenilo, da je Janković del svojega premoženja razdal siromakom okrog sebe, a ker ni bil dovolj previden, je razdal preveč in je zdaj med siromaki. Če ga bodo po naključju – ampak res tako in po pomoti – procesirali, ne bo imel nič, a tam, kjer ni nič, tudi vojska ne vzame. To je sicer res, vendar to ne velja za vse in za našo vlado, ki z davki jemlje tudi tam in tistim, kjer ni nič. Gre za inovacijo v segmentu socialne države, s katero skušajo v enakopravni položaj postaviti tudi siromake. Revežem pri nas je skrajno nerodno povedati, da so reveži, zato je prav, da jih vsaj z državnimi ukrepi obravnavamo enako kot bogataše. Tako reveži ne bodo imeli čedalje hujših kompleksov, ki lahko vodijo v depresije, samomore ali celo upore in državne udare. Dokaz za to so tudi oddaje TVS o revežih, kjer so vsi zabrisanih obrazov, na nacionalnem radiu pa so pod direktorjem Miho Lamprehtom še ostrejšega mnenja, kajti zjutraj ne pozdravljajo več s sloganom iz osamosvojitve Dobro jutro, lakota. Kmalu nas bodo z drugim Za domovino s Kučanom nazaj, to se za komunistično celico nacionalnega radia spodobi – oni gredo nazaj v še pomnite tovariši. Lepi zlati časi.
Z vidika enakopravnosti, etike in socialne pravičnosti je treba opazovati tudi davek na nepremičnine, ki se nam obeta. Jaz sem bil neznansko zadovoljen, da je moja hiša letnik 1936, 89 kvadratnih metrov, streha obnovljena leta 1965, okna 1973, na parceli 230 m2 ovrednotena na 179 tisoč evrov, hiša Zorana Jankovića pa je ocenjena na 340.283 evra. Na parceli 1059 m2, neto tloris hiše 353 m2, tri etaže, zgrajena 1990. leta. Človek se mora prijetno počutiti, če ve, da je nekje nekdo – ni bog, ampak bog in batina – ki ti pove, da si primerljiv s samim Jankovićem ali s kom drugim iz nabirke socialno čutečih Kučanovih fantov in deklet, zbranih okrog Foruma 21, deloma na Dobu. A o tej v nebo vpijoči krivici (na Dobu) in svinjariji kdaj drugič.
Domobranci in desničarji delajo seveda velik cirkus zaradi nepremičninskega zakona in zbirajo neke podpise, ki imajo za naše tolikšno veljavo, kot Putinova demokracija – se pravi nikakršne. Četudi bi domobranci in desničarji zbrali milijon podpisov proti zakonu, bi to še vedno bilo samo petdeset odstotkov preživelih, kar je premalo. A stvari gredo našim kot po maslu, pri tem naj izrecno pohvalim Karla Erjavca, ki, roko na srce, o zunanji politiki kot zunanji minister nima veliko pojma, na naše upokojence se pa odlično spozna. In jih vedno nategne iz mandata v mandat, da ga volijo. Od njega v resnici nič nimajo, na uho povedano jim celo škoduje, ampak, oprostite, človek si zasluži vsaj vesno slovenskega filmskega festivala za najboljšega igralca med politiki. Po drugi strani pa – če sem malo žleht – bi lahko Nobelovo za naivnost podelili njegovim članom in tistim, ki ga volijo.
A to res med nami, da se ne razširi naokrog, kakšna je resnica, saj nam Karl samo koristi. Mesec in pol je govoril in bentil in grozil, kaj vse da bo storil in se bo zgodilo, če bodo njegovi socialni podpiranci med upokojenci morali plačati velik nepremičninski davek. Potem pa je sedel v kot in rekel to, kar je vedel že od začetka: zaradi politične stabilnosti je treba popustiti. In je popustil. To je tako imenovani »nateg lex Karl«. V naslednji fazi bi moral začeti akcijo za znižanje pogrebnih stroškov, ker bo zaradi davka približno deset odstotkov njegovih pobrala matilda. Razen če se Erjavec z njo ne zdila, ker je tako sposoben in bi lahko bil v naslednji koaliciji minister za pogrebne zadeve.
Za davčne inovacije pa se moramo v glavnem zahvaliti prvi dami vlade, naši Alenki Bratušek, magistrici znanosti. Ona se celo v polsnu spomni, kako bi prišli do denarja, ker finančni Uroš Čufer le še stežka blefira, da ni nič narobe in da je denarja ko pečka. Bratuškova je pač izvirna: tigrasti vzorci, na podplatih čevljev pa napis Alenka Bratušek, predsednica Vlade Republike Slovenije. Domobranci in desničarji so jo napadli zaradi tega, čeprav gre v resnici za njeno skrb, če čevlje kje izgubi, pozabi v kakšni hotelski sobi itn., da jih vrnejo lastniku.
Kljub velikemu posluhu za svoje okrog sebe pa je spregledala bivšo levo roko Jankovića in zdaj svojo desno Janija Möderndorferja, ki je po mojih podatkih na tesnem z živci in psiho. Iz dneva v dan namreč doživlja udarce cerkvenih zvonov in je že na pol razvalina, to se kaže tudi v njegovih javnih nastopih, ko večkrat brez zveze pade ven in kriči in maha okrog sebe. Ne veš, kaj govori, kaj hoče povedati, čedalje bolj je podoben prijateljici Kociprovi, le da ona velikega v manjšega, on pa zvonove iz cerkva v glavo. Za znoret, vam pravim. Zato od Bratuškove zahtevam in pričakujem oster davek na cerkveno zvonjenje, Möderndorferju pa 50-odstotni dodatek k plači za zvonjenje v glavi.
Če je pravica, naj bo za vse. Ubogi Jani.
P. S.: Vesna Vuk Godina je v antropološkem znanju zelo napredovala: zdaj je nekje pri fejst bukovih neandertalcih.