Odgovorna urednica nacionalke Ksenija Horvat Petrovčič je eden boljših kadrov javne hiše. V resnici je trenirana pantomimičarka: ko je pred meseci v istem studiu metodično zasliševala takratnega premierja Janeza Janšo, mu je dala vedeti, da je tam po božji milosti, zato ga je upravičeno na vsake tri povedane stavke petkrat prekinila. Menda se je potem v nekem krogu pritoževal, da še v vojaškem zaporu niso bili tako grdi, grozili so mu samo z ustrelitvijo. Ali mu je ob slovesu dala roko, se ne ve, ker nihče noče tega povedati, zdaj pa bi ji to lahko škodilo. Saj jo že na vsakem koraku spremlja očitek, da je Kučanova, to je sicer res, ampak zakaj bi to bilo kaj slabega? Kučanovim se je vedno dobro godilo, razen polovici Kučanovega Foruma 21, ki ga bodo zaprli.
Popolnoma nekaj drugega pa je pogovor Ksenije Horvat Petrovčič s prime ministrico, široko razgledano magistro znanosti, jezikovno poliglotko, ki poleg slovenščine približno tako obvlada tudi angleški jezik. Modno pa se prilagaja okolju: Milanovića je ob potrditvi hrvaškega vstopa v EU sprejela s čevlji Tarzan dizajn, k Barossu je šla oblečena trenutku primerno – skromno v kostumu iz poznih petdesetih let in s čevlji iz arheologije Peka, na javno TV pa je prišla v sadomazo opravi. Za tiste petke bi morala imeti orožni list. Ona pač računa na moške volivce in na deset izpostavljenih slovenskih feministk in še na ženski pevski zbor Kombinatke.
Hočem reči, da naša prime ministrica s svojim oblačenjem in stilom vsakič pove tisto, česar z besedami ne more izraziti. Edino, pri čemer je res odločna, je to, da je že osemkrat zagrozila, da bo šla v parlament in povedala, kaj je našla v omarah prejšnje Janševe vlade. Kaj veliko ne, ker je že Borut Pahor prej vse pokuril, Janša pa je kriv, ker ni napolnil. Zato je prime ministrica upravičeno opozorila, da je bil tako zloben, da januarja ni hotel najeti novega tujega kredita in ga bo zdaj morala ona, če ga bo kdo sploh dal. Bolje je, da bi bil on kriv, kot pa da bo ona. Ona je naša.
Morebiti si bomo lahko kaj pomagali z bogastvom, ki so ga odkrili v sefih našega Titeka – nekaj kilogramov zlata, diamantov, dragega kamenja, numizmatično dragocenih zlatnikov in drugih bogastev, ki si jih je Josip Broz priboril na Sutjeski, Neretvi in v vseh petih ali koliko ofenziv sovraga je že preživel. To se plača z zlatom, dragi moji. Titek nas je osvobodil, čeprav je še zmeraj po tolikšnem času slišati notranje sovražnike, ki trdijo, da bi bilo bolje, če nas ne bi. Kaj je pa komu storil? A je on spomladi 1945 streljal na poražene domače izdajalce, meščanstvo, malomeščanstvo, kulake, obrtnike, trgovce in drugo kapitalistično svojat? Zadnjič sem enega iz tistih časov slišal, ko je rekel: še premalo smo jih, kar je verjetno res, a kaj velikega škode ni bilo, ker je tako ali tako samo kakšnim petim uspelo pobegniti iz jam in Kočevskega roga.
Titek je torej za vse, kar je naredil za nas, dobil nekaj velikih sefov, kamor je kot hrček spravljal dragocenosti, da bi še enkrat rešil državo, če bi bilo treba. Polovica tega pripada nam, ker je bila njegova mati Slovenka, pol pa Rusom, ker je bil atek Rus in ne Hrvat, kot zgodovina pomotoma piše. Zgodovinsko in nacionalno bi to bilo pravično, čeprav je res, da mi ne potrebujemo denarja, ampak čas. To je zame zgodovinska misel prime ministrice magistrice Bratuškove, ki se v angleščini sliši še bolje. Očitno je, da je bila tudi ona s svojo vlado kot hrček Titek in je v treh tednih svoje vladavine naredila enormno zalogo v državnem sefu, in smo zdaj vsi rešeni. No, ne vsi. Sovražniki, desničarji in klerikalci si te rešitve ne zaslužijo, razen če se spokorijo, kot je treba. Najbolje pa bi bilo, če bi naravno izumrli, ker se svet spreminja in so povsod neke leve revolucije. Še v Venezueli je po Chávezovi smrti predsednik postal šofer mestnega avtobusa, se pravi človek iz naroda, zato tudi pri nas nikogar ne sme čuditi, če je na oblast prišla Bratuškova. Je zelo ljudska.
Anarhija iz časa vladavine vlade Janeza Janše počasi izginja z ulic in trgov. Otroci so debeli, kulturniki čakajo na prvo evrsko pomoč, da bodo še naprej lahko v ustvarjalni krizi, kamor pogledaš, pa so novi obrazi. In bomo kmalu dobili nekaj naših novih strank: Lubejevo erekcijsko stranko (LES), se pravi stranko spontane vstaje; stranko BBC z ozadjem (UDBA); Stranko silovite sociale Spomenke Hribar (SS); Stranko nove OF zgodovinarja Pirjevca (OFF) in Kulturniško rudarsko stranko (KOKS) z vodilnim intelektualcem Igorjem Koršičem na čelu.
Jaz se za našo prihodnost ne bojim. Tudi če bo grozna, bo naša.
P. S.: Junija bomo morali odplačati 1,1 milijarde evrov zakladnih menic. Vlada ni panična, ker tega ne razume. Štihajte, sejte, sadite.