Da o podatku, da je bilo na svetu v zadnjem desetletju celo ubitih 600 novinarjev – samo letos 160 – sploh ne govorim. A so pri nas naši koga ubili? Niso. Tu pa tam je pač treba komu naviti ušesa in se mu zahvaliti za sodelovanje, kajti o naših se ne more kar tako pisati.
Recimo o velespoštovanem ekonomskem ekspertu Jožetu Mencingerju, ki ga je prav ta Kovač pošiljal v zapor zaradi njegove ekonomske misli. Človek je bil že tako in tako hudo prizadet, ker je spet izvisel pri Nobelovi nagradi za ekonomijo in kemijo s področja nacionalnega interesa v postkomunističnem demokratičnem socializmu. To je Mencingerjevo življenjsko delo, zaradi tega ga res ni treba pošiljati v arest. Poleg tega bomo naši svoje sami pošiljali v zapore in procesirali, če bomo tako hoteli in sklenili, in nihče drug. Če so nekateri naši – na primer Bine Kordež – in nekateri drugi (kot je Hilda) napak razumeli nacionalni interes, tega ne more biti kriv Mencinger. Lahko bi bil Maks Tajnikar, ki pa je kot minister za gospodarstvo v preteklosti na primeru mariborskega Tama dokazal, da nacionalni interes je, samo denarja zanj je premalo. Zato je TAM propadel, Maribor pa si še ni opomogel.
Zaradi vsega tega in še česa je logično, da je Stane Kovač malo izginil. Kot je pred njim za stalno s Financ izginil Jaka Elikan, ker nam je iz dneva v dan napadal takrat perspektivnega Zorana Jankovića, tega nismo več prenašali. Sreča je, da imamo na Financah zvest kader, ki je tiho kot miška, ko kdo izgine. Recimo Petra Sovdat, ki piše pretresljive zgodbe z demokratičnim navdihom, ali pa zdaj odgovorna urednica Financ Simona Toplak, ki bi jo radi nekateri naredili za krivo zaradi Kovačevega naslova Veleškodljivca Jožeta Mencingerja v zapor. Kaj pa ona ve, kaj je narobe, če je sploh narobe? Je še mlada odgovorna urednica in njen šef Peter Frankl je tu pa tam tudi premalo pazljiv, kaj se o naših piše. Če koga nažene čez vrata, je to uredniško delo. Garaško.
S tem je zagotovljena tudi kontinuiteta »brc v rit v žurnalizmu«, kot se v naši terminologiji reče, če se od koga poslovimo. Znan je primer Viktorja Blažiča, ki je bil novinar pri Delu v časih naših predhodnikov. Tudi on je lepega dne izginil iz svoje pisarne na Tomšičevi nasproti CK ZKS, ni ga bilo nazaj nekaj let, ker so ga naši poslali na dopust, kot smo govorili za javnost. In novinarski kolegi niso vprašali, kje je. Tip se je povezal z onimi iz Trsta, recimo z Borisom Pahorjem, potem so pisali grde reči o našem komunizmu in Titeku.
Mi zdaj novinarjev še ne zapiramo. Za zdaj. Ker pa je nasilje desnih, klerikalnih in domobranskih medijev vse hujše, bo treba razmisliti tudi o bolj drastičnih ukrepih. Ni dovolj, da nekdo izgine. Recimo Vinko Vasle se je izgubil nekje okrog Cigaletove, ko mu je Rudijeva tašča navila ušesa in povedala, da pač portal ne bo pisal tako. Kaj če drugega ubogi Rudi – tašča je tašča, in je izginil Vasle. Malo je pomagal Franci Zavrl, malo Rajko, in še klima je kaj pristavila, pa je bilo.
Včasih je bilo povsem drugače. Novinar v zapor ali v klet na kakšno birokratsko delo zlaganja in prelaganja papirjev in remitende. Tako je že davno neki novinar moral šteti, koliko časopisov ni bilo prodanih, in ker šef nikoli ni bil zadovoljen s številko, je to počel osem ur. Za kazen, ker je napisal komentar, ki ni bil nikdar objavljen, a je bil napad na temelje državne ureditve. Pri nas remitende nihče ne šteje, ker bi to bilo v teh težkih časih res sadistično – remitende so velike, prodaja pa majhna. To velja za Delo, Dnevnik in Večer – morali bomo ukrepati, da vse ne krepne.
Večerovi mladci so zato že ustanovili kmetijsko zadrugo, ki bo delala še časopis. Njihovega so zafurali sovražniki ljudstva, ker ga nočejo kupovati, zdaj bodo verjetno novinarji zadružniki kombinirali krompir, koruzo, repo in druge poljščine s stenčasom. Tako si jaz predstavljam vlogo novinarstva v demokratičnem socializmu: prijetno s koristnim. Društvo novinarjev bo pa kmalu kmetijski kombinat. Petan na Dnevniku ima tudi težave, ker mu nesramne banke ne podaljšajo kreditov – to bomo revolucionarno uredili.
Delo išče odgovornega urednika, ker novinarji s sedanjim Budjo niso zadovoljni, čeprav je po vsebini časopis odločno naš. Ne glede na to, da zdaj sovražniki raznašajo, da si v Delu včasih našel resnico, zdaj pa se niti na osmrtnice ne moreš več zanesti. Morebiti je kadrovska politika Dela res malo mimo, ker naši najboljši udje in novinarski organi – recimo Markeš in Karba – niso na najvidnejših položajih. To bo nujno treba urediti, ker prihajajo hudi časi in bo treba ukrepe naše vlade in koalicije še enostavneje tolmačiti butastim volivcem, ne pa jim prepuščati, da si mnenja ustvarjajo sami.
Če to prepustimo ljudstvu, potem je anarhija. Treba se je zgledovati po javni hiši, ki zna perfekcionistično slediti našim revolucionarnim izročilom in ki zdaj res ve, koga lahko povabi pred kamere in koga ne. Zadnjič jim je v Odmevih nepremičninski davek razlagal prof. dr. Ivo Lavrač z ekonomske fakultete in je bil odličen. Res je bil videti malo odsoten, a glavno je, da ni bil proti davku.
P. S.: Šef državne kinološke zveze Blaž Kavčič bi rad uvedel davek na pse. Očitno v tej državi potrebujemo davek od neumnosti.
