Za nami so črni dnevi. Najprej so obračunali z onim Jurijem Giacomellijem, ki je iz dolgočasnega Dela naredil slovensko različico nemškega Bilda: kri, sperma in seks. Namesto da bi naklada strmoglavo narasla, je strmoglavo padala, to so seveda skuhali v vladnem kabinetu, naši pa še iščejo, s katero umazano desničarsko alkimijo. Da je svinjska ni dvoma. Tako rekoč ena najboljših zgodb slovenskega levotranzicijskega novinarstva ni dvignila ničesar – še naklade Dela ne. Dobro obveščeni viri, ki ne želijo biti imenovani, pripovedujejo, da so v črni vdovi imeli ob inavguraciji tiste krasne številke z Rodetom in nedvomno njegovim sinom na naslovni strani – da so imeli trideset kartonov najboljšega šampanjca, rajalo se je pozno v jutro, ko so ugotovili, da zgodba onega našega Karbe ni nikogar pretresla. Še huje, da ji verjamejo le naši, pa še to zaradi ponižne solidarnosti in po levičarski dolžnosti.
Predsednik države in prvi najboljši drugorazredni kandidat za predsednika Danilo Türk je že imel pripravljen tudi predlog odlikovanja za Dejana Karbo – orden svinčenih časov z rdečo zvezdo. Ker pa kardinal Rode ni hotel priznati, da je oni siromak njegov sin, je moral predsednik odlikovanje predati drugemu – in si je izbral onega Jerebica iz Karitasa. To je malo krivično, gospod predsednik, ker vi veste, da je najbolj socialno čuteči človek v državi in EU Zoran Janković. Spomnite se le Bosancev, ki so gradili Stožice!! A je še čas, da predsednik prvorazrednih napako popravi, ker je Janković naredil še nekaj humanitarnih dejanj in eno akcijo. Najprej je lisic odrešil tiste, ki so nepravilno parkirali pred dvorano v Stožicah, potem pa je lastnoročno s taksijem v mesto odpeljal sirotico, katere mladoletno dete je obšla slabost na koncertu skupine Il Divo. Katastrofa od koncerta, kjer otročičkom gre na bruhanje! A je to menda samo zaradi akustike, ki noče biti taka, ko si jo Janković želi. Kriv je Janez Janša.
Imena one sirotice z detetom ne moremo izvedeti, ker je Janković skromen človek in se nikoli ne hvali s svojimi prekrasnimi dejanji. Ni propagandnega štaba v državi, ki bi si izmislil boljši spin, kot je ta pretresljivo lepa zgodba. Jankovića za predsednika!
Medijski pogrom nad našimi se je nadaljeval tudi v palači demokracije – z malo pisano, ker si več ne zasluži. Najprej so nam za nadzornico naše tiskovne agencije vsilili neko Zlato Krašovec, ki je desničarsko kontaminirana, mi pa hočemo na položaje levonevtralne in uravnotežene. Gledal sem in poslušal Mašo Kociper, bila je na robu joka in histerije, ko je pripovedovala svinjarije o kandidatki: da piše desne komentarje za Demokracijo, kar sicer ni res, se je pa dobro slišalo. Da verjetno in mogoče celo za denar sodeluje z Reporterjem, je bilo hudo našemu medicinskemu bratu Janiju Möderndorferju; to je relativno, če gre za denar, ker v glavnem ženska piše iz prepričanja, to pa je nekaj neverjetnega in sprijenega.
Potem se je kamera obrnila v resen, malo bledikav in zelo zaskrbljen obraz našega Mitje Meršola, ki je naredil toliko dobrega za emigracijo, da ga še danes nekateri niso pozabili. Vse, kar je slišal od njih, si je zapisal, potem so naši, ki so bili takrat na oblasti, vedeli, kakšno emigracijo imajo – s kom se kdo kurba, kdo koga vara in kaj kdo govori o lepi naši SFRJ. Meršol je o kandidatki Krašovčevi izrekel nekaj hudih pomislekov, ker to, da ženska piše za Demokracijo – mimogrede, to ni res – je konflikt interesov z Udbo. Tako sem tovariša Meršola jaz razumel in tudi meni so se zasolzile oči! Nikjer več namreč ne najdeš udbovca oziroma sodelavca SDV, on pa ponosno, kot se spodobi, sedi v hramu demokracije in protestira proti kandidatki, ki piše za Demokracijo. Čeprav to ni res, se je pa kar prijelo.
Žensko, ki se vsak teden s svojim podstrešjem norčuje iz naših tudi na Reporterjevi internetni strani, so izglasovali, čeprav je ostro protestno pismo napisal tudi sindikat novinarjev države. Pod pretresljivi tekst se je podpisal neki Iztok Jurančič, veliko ime majhnega novinarstva. Pa ni zaleglo, zato se normalen človek vpraša, v kakšni državi živimo, če lahko na kakšen položaj pridejo desničarji, čeprav se od vekomaj ve, da je resnica in pravica levoroka.
Potem so nam ruknili še vse naše nadzornike RTV, med njimi enega najboljših udov naše partije včeraj, danes in jutri – Lenarta Šetinca. Človeka, partijca, multipraktika socialnih demokratov. Kadroval je, urejal programske sheme, odločal o vsebinah, to je povzročilo visoko gledanost TV in poslušanost Lamprehtovih radijskih programov. Tam nekje nad pozitivno nulo, kar je dovolj za dobro poslovanje javne hiše. Zdaj ga ne bo več, njegovih iz Zares in LDS tudi ne. Da so se lahko znebili naših, so ruknili še enega svojega Kluna, to je pesek v oči in totalna svinjarija.
P. S.: Ker je menda problem, če desni zaposlijo svoje otroke, za leve pa je to normalno, predlagam ustanovitev slabe firme, kjer bi se po nepotističnem načelu zaposlovalo leve in desne.