Na smeh mi gre, če samo pomislim, kako smo na letališče Ljubljana -Brnik (klerikalci in domobranci ga imenujejo po Jožetu Pučniku) inštalirali svojega starega agenta Podbregarja. Še njemu se je čudno zdelo. Kazensko pravo v našem imenu razlagata Lojze Ude, ki je sicer iz civilne stroke, in Rajko Pirnat, ki je upravni pravnik. Tako nam nihče ne more očitati, da nam naši kazenski pravni sodniki in strokovnjaki kaj podtikajo.
Za ekonomiko poslovanja – nekateri bi rekli Kučanovega klana – skrbita Jože Mencinger in Maks Tajnikar. Oba zelo cenim, ker že 50 ali več let vztrajno trdita eno in isto. Kaj bi jima človek zameril, če ne moreta iz komunizma. Imata vsaj značaj, če že njune teorije ne zdržijo dlje kot do prvega vogala. Poleg abonmaja v filharmoniji imata abonma tudi v javni hiši. Ko se pojavi kakšno neprijetno vprašanje in bi lahko kakšen mlajši ekonomski strokovnjak kaj rekel mimo uradnih Murgel, to bi bilo blasfemično, pokličejo Mencingerja ali pa Tajnikarja. In vedno govorita eno in isto. Torej sta zanesljiva.
Po potrebi pa malo drugače pišejo naši mainstream mediji. To je seveda zelo pomembno. Če bi sodili po tem, kaj so nekateri novinarji rekli ali pisali v preteklosti, bi bili kmalu brez naših. Spomnim se Janje Koren iz javne hiše. Ona je znala tako občudovalno čustveno pripovedovati o Binetu Kordežu, da se je človeku milo storilo. Seveda smo ji vsi verjeli, da je Kordež rezervni menedžerski genij, celo na ekonomski fakulteti – kamor ga je pripeljal Tajnikar – je poučeval o menedžerskih odkupih kot genialni domislici, ki nas bo popeljala iz krize. Njega je pripeljala samo na Dob, ker se je nekje med teorijo in prakso siromak izgubil in mu tudi šef Milan Kučan ni mogel pomagati, čeprav je bil Kordež ustanovni član Foruma. Tako kot Zoran Janković, ki je trenutno v nemilosti našega dvora, tako je tudi prav, ker če smo ga mi naredili, ga bomo tudi odpoklicali. Tako kot mu je nekoč že Tone Rop v kamero povedal: mi smo te naredili, jaz sem te naredil.
Naši mediji so tudi Boška Šrota občudovali. Nam je bilo jasno, da je rezervni igralec, da pa je tako globoko zabredel, se je še cerkveni novinar Janez Markeš čudil in danes tudi slišati ne sme več zanj. Napisal mu je nekaj lepih člankov in kakšen intervju, pa na gostije je k njemu hodil. Tako kot oni Sašo Hribar. Najraje so imeli Šrota, če je kaj dal, čeprav samo kišto piva, in temu se je reklo preiskovalno novinarstvo. Pa je šel naš Boško Šrot. Pet let je fasal, a cerkveni Markeš od njega še vode ne bi vzel, čeprav bi umiral od žeje. To je značaj. Od naših, ki jim ni ratalo, se je treba pač distancirati. Če bi jim ratalo, bi jih pač slavili. Takšno je pač življenje, je rekla Liza Minnelli v filmu Kabaret, ko se ji je vse sfižilo. Sicer pa ni tako zelo težko neke drže postaviti na glavo: najprej si ultra desničar, naslednji dan pa ultra levičar, pa še Kučan ti reče, kako dober si. Jaz to zelo občudujem, ker sem zelo konservativen in ne morem deset let nositi dolgih gat, potem pa čez noč prešaltati na tangice. V tem smislu Markeš zdaj nosi tangice.
Nekateri se nam čudijo, češ da bomo čisto zmešali volivce, ker kar naprej delamo neke nove stranke. To pa se v praksi v preteklosti ni potrdilo. Ko nam je skrahirala LDS, smo naredili Zares in zmagali. Ko nam je šla ta k hudiču, smo naredili Pozitivno Slovenijo in spet zmagali. Z Jankovićevimi na naslednjih volitvah ne moremo kaj preveč resno računati – je že treba biti malo samokritičen. Poglejte samo poslanke in poslance te stranke – taki so, kot da jih je orkan na en kup zmetal iz različnih smeri. Pa udbovec, pa propadli zaresovci, pa obupani za žile rezat eldeesovci, pa tovarišice, ki svoja sporočila berejo z listkov, da jih razumemo. To se je izčrpalo in zdaj delamo naprej, nikdar ne obupamo.
Pravijo, da se zgodovina ponavlja kot farsa. Za nas to ni važno, samo da se ponavlja. Naš zgodovinski predhodnik je bil Edvard Kardelj, katerega priimek so v emigraciji pisali kot Kradel. Menda so hoteli natolcevati, da je ukradel NOB, potem pa še slovensko nacionalno vprašanje, ki ga je prepisal od Gustinčiča starejšega. Na Čebinah nad Trbovljami nam je naredi komunistično partijo, ki nam je potem vladala šestdeset let. Kardelj je torej bil uspešen možakar, zato smo na njegovega vnuka Igorja Šoltesa prenesli njegovo dediščino. Fant zdaj dela novo stranko in ga naši mediji v tako lepi luči prikazujejo, da ga bo treba še Frančišku v Vatikanu priporočiti za kakšno blaženost, ko bo čas za to. Kučan bo tako in tako svetnik.
Šoltes je postal naš kot šef računskega sodišča: rad je gledal na desno, na levo oko pa je malo mižal, kar je tudi prav, ker je znano, da so desničarji, domobranci in klerikalci kleptomani, levičarjem pa kakšna stvar samo ne rata. Za rezervo imamo še Marka Goloba, ki dela Solidarnost, za logistiko in koordinacijo vsega tega pa skrbi prvi kmet med politiki Gregor Golobič, za katerega je lakanovec Žižek rekel, da je malo tup.
A če je nekdo naš, je naš ne glede na poreklo.
P. S.: Obveščeni pravijo, da se vsakič, ko se Kučan oglasi, v Murglah cene nepremičnin znižajo.