Menda, pravijo viri, so ga po oznanitvi volilnih izidov malo oživljali, močili z mrzlo vodo in ga nafilali s pomirjevali. Nekdo iz njegove bližine mi je celo zaupal, da se je že kar v Cankarjevem domu razgledoval po novi soprogi, mlajši in bolj vznemirljivi, primernejši novemu statusu, kar mu ne bo težko, saj je v njegovem značaju, da se loči vsakih sedem let. Sedem palčkov, sedem let nesreče, sedma dimenzija, in Kučan. Ne samo pri nas, tudi na tujem so popolnoma šokirani nad človekom enigmo, ki je v dveh mesecih iz nekakšnega pravnega svetovalca postal mandatar. A v resnici smo ga nekaj let delali, ko je dozorel čas, smo ga ustoličili.
Seveda Cerar za to nima nobenih zaslug, celo naši ga v šali malo žleht imenujemo siva miška. Retorično je na ravni gluhonemega, za njegovo telesno govorico izvedenci pravijo, da ne presega zmožnosti Janeza Drnovška, ki je eno roko dvignil, če je bil jezen, dve pa, če je srečal Kučana. Se pravi, motorično to niso politiki, ki bi se znali izraziti, a se jim tudi ni treba. Zanje je pomembno, da so na prestolu, vse drugo dobijo pisno. Oziroma imajo profesionalne šepetalce kot v teatru. Zato je Cerar na soočenjih in v intervjujih v glavnem molčal, ker te pomoči ni imel. Da pa to ne bi preveč bodlo v oči, so angažirali našega novinarskega maga z desnice na levico Janeza Markeša, ki je ta molk v politični zgodovini Slovenije razglasil za nekaj najbolj povednega, za politični program molka, ki govori. In se je prijelo. Pri takšnih volivcih bo nekoč zmagala še opica.
V resnici smo na teh volitvah naredili pomemben eksperiment: kako zmagati, če nimaš programa. Kako zmagati, če molčiš. Kako zmagati, če nihče ne pozna kandidatov. Za vsak primer, če se to ne bi obneslo, pa smo liderja opozicije Janeza Janšo poslali v zapor. Bali smo se, da bo Cerar temu kaj ugovarjal, ker hodi k maši vsako nedeljo, a očitno je dovolj sveta spoved, in zadeva je rešena. Volivci so v celoti in s hvaležnostjo sprejeli tudi nekaj besed, ki jih vendarle zna izreči – to so: bomo videli, še ne vemo, ni še jasno, trudili se bomo, ne bi vedel itn. Glede na to sposobnost nedvomno sodi med levičarje, a mi ga prikazujemo kot desnosredinskega, da bi se na limanice ujela Ljudmila iz Nove Slovenije, ki je na volitvah za malico pojedla Bogovičevo ljudsko stranko, čeprav sta oba prej tarnala, da ju hoče požreti zlobni volk Janez Janša. In sta pred evropskimi volitvami naredila celo konkordat. Še dvakrat na volitve, pa bomo spet imeli enopartijski sistem. Tisti, ki so v strahu, da iz Cerarja ne bo nič, ker iz šnavcerja ne moreš narediti nemškega ovčarja, so v zmoti – grizli bodo naši iz ozadja.
A vsega tega ne bi dosegli, če ne bi imeli medijske profesionalne pete kolone, kot jih zmerjajo desničarji. Novinarsko svetovno čudo zagotovo je, kako so za največjega poraženca razglasili SDS, niti omenijo pa ne, da je iz parlamenta zletela nekoč tudi naša stranka, ki je v prejšnjem mandatu vladala. Pa ni bil nihče iz nje v arestu. Toda Janković je genij – po volitvah, ko ga ni nikjer več, skliče sejo stranke, ki ga ponovno ustoliči in pove, da to ni noben poraz. Navsezadnje je frakcijski del njegove stranke z Bratuškovo na čelo prišel v parlament. Mediji to mirno požrejo, kakor je tudi prav, zakaj bi pa bili malenkostni. V resnici bi lahko celo rekli, da je Janković po Bratuškovi spet v parlamentu, Karl Erjavec pa v vladi. Tako si pač želi, zato je kar po objavi volilnih izidov sam pred kamerami začel sestavljati koalicijo, v kateri seveda bo, ker brez njega ni demokracije, brez demokracije ni države, države pa ni brez upokojencev. Teh pa ne da. Hoče, da dobijo regres, če jim že pokojnine zmanjšujejo.
Zanimiv pa je še en fenomen. Tako Bogovič kot Dejan Židan sta v predvolilni kampanji stavila na kmetijske teme – od solate do prašičev. Kmetje o zelenjavi, komunisti o prašičih. Ni se obneslo. Slovenci nočejo, da jih kdo spominja na njihove korenine dve generaciji nazaj, na hlev, gnoj in gumijaste škornje. A Bogovič se bo za prašiče tolkel v Evropskem parlamentu, Židana pa v propadli stranki lepo prosijo, če bi bil še naprej predsednik, a ne mislijo resno. Pač pa se bodo v novem parlamentu glede na obraze, ki so vanj zašli, lahko malo dilali s travo in čim tršim, tudi kakšen alkoholik s slabim mehurjem bo vmes. Slišali bomo še ne čisto pozabljene besede »tovariši in tovarišice.« Za smeh bo torej poskrbljeno. Ker pa nas Bog preizkuša na različne načine, je v parlament sedla tudi Violeta Tomić, ki bo več kot spodobno nadomestilo za Potrato časa.
P. S.: Najožje vodstvo Stranke Mira Cerarja je s FDV, zibelke marksističnih pohabljencev.