premk1 Svet24.si

Francki se mož oglaša z drugega sveta

morski pes, avstrijska turistka Svet24.si

Morski pes avstrijski turistki odgriznil nogo in ...

sds, janez janša, Necenzurirano

Demontaža druge republike #kolumna

golob jansa bobo Reporter.si

Kako Janša Goloba blati pred Evropo - in kako ...

imgonline-com-ua-twotoone-49R0E54WwN2Z3bU Ekipa24.si

To lahko samo Hojs! Odziv na epsko zmago nad ...

Domen in Luka Odkrito.si

Veste, kdo sta ta dva SLOVENCA? Sta SVETOVNO ...

doncic-cuban Ekipa24.si

Nor prizor iz Cubanove pisarne: Gledal Dončića, ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Stric iz ozadja: Butec in butec ali cunami na Delu

Deli na:
Stric iz ozadja: Butec in butec ali cunami na Delu

Kaj imam v mislih? V mislih imam izdajo v stolpnici, ki smo jo še pod komunizmom ljubkovalno poimenovali črna vdova. Včasih je bila to hiša komunistično-socialističnega tiska, ki smo jo zgradili s svojimi partijskimi članarinami, prispevkom izvršnega sveta in izdatno iz pokojninskega sklada, kar se še danes v njem poozna. Malo je šlo tudi za naše tovariše, da so si od postranskih gradbenih elementov lahko zgradili hišice in vikende ali asfaltirali kakšno cestico do njih. Pa zdaj poglejte: odvetniške pisarne, pisarne malih tajkunskih podjetij, desničarskega Reporterja, naše LDS in le majhna, majhna kvadratura je ostala za naše Delo. Za tisti časopis, ki tudi dandanašnji ponosno nosi simbolično ime delavskega razreda, ki je nekoč bil lastnik vsega. Simbolično seveda, zdaj pa niti to ne več, ko vse hudič jemlje.

Naše Delo iz dneva v dan bolj propada. Najprej so nam neznane sile Janeza Janše neznanega dne na neznani lokaciji in ob neznani uri spodnesle enega najsposobnejših predsednikov Delovih uprav po osvoboditvi, celo od turških vpadov dalje – Jurija Giacomellija. Ni bilo dovolj, da so mu nekega lepega dne sesuli Gospodarski vestnik, da se je moral zateči k Franklu na Finance, od tam pa v neko nespodobno službo v Gorenje. Ne, morali so ga devastirati, dezorientirati in destabilizirati še na čelu Dela. Celo tajnica mu je pobegnila – nesramnica, pa še blond je, in ga zapustila v najhujših napadih stisk in koleričnih napadov. Bemti tajnice.

Potem nova katastrofa – ne da bi vedela čemu in zakaj, je odstopila naša Romana Dobnikar Šeruga. Zjutraj je še veselo sedela v uredniški pisarni, srkala kavico, pripovedujejo šokirani viri, in brala jutranjo izdajo države svojega časopisa in bila videti izjemno zadovoljna. Približno čez štiri ure je vzela računalnik v roke in napisala, da odstopa iz osebnih razlogov. Pravijo, da je bilo videti kot v srhljivki, v kateri si je ob veliki gospodarski krizi multimilijonar pognal kroglo v glavo. In ni pustil oprostilnega pisma. Romana tudi ne. Samo nekaj stavkov, hladnih, neemotivnih, nepovednih, brez razlage, brez enega samega pridevnika, še nekaj vejic je manjkalo.

Siva, malo sklonjena postava, ki je tisti čas za črno vdovo vdihovala poslednje dime svoje komunistične kubanske cigare, je pogledovala proti vrhnjemu nadstropju in razmišljala: da ali ne? Naj gre gor in potem sestopi dol po hitri poti? Ne, ne, mu je govoril drugi jaz ali celo tretji – kdo ve kateri, ker je multipla osebnost. Ker je človek vere in nevere, nebes in pekla, ljubezni in sovraštva, zlasti slednjega. Je kaj kriva katera od njegovih številnih osebnosti? Kaj bi lahko bila kriva in katera? Če je druga kriva, pa tretja in četrta ni, je vse v redu. Gremo dalje po poti spominov in tovarištva, ki je pohojeno in izdano nekje v senci polpretekle zgodovine.

Tako je bilo. Človek se ni vdal, čeprav se Romana je. Spet bomo pisali, spet raziskovali DNK, zarisovali razmisleke o patrijah in drugih pomembnih zablodah. On iz dvojca, ki ga žaljivo imenujejo butec in butec, ki razkrivata omrežja nespodobnosti iz tedna v teden na oranžnem psihedeličnem kavču Zares, ko govorita o tem, kaj je resnica in kaj je laž, kaj je prav in kaj narobe, kaj se bo zgodilo in če se ne bo, bosta napisala, pa se bo.

Onadva, ki vesta, da gre pri njunem Delu za globalno zaroto segrevanja, za onesnaževanje duha z nekakšnimi neumnostmi o tem, da resnica ni le ena in da jih je lahko več. Da je demokracija tudi tisto, kar onadva vidita kot fašizem in nacizem in terorizem. Takšnega Dela nihče noče. Zakaj pa potem sedanjega, ki je onima, ki ju sovražno imenujejo butec in butec, tako blizu, nihče noče kupiti – no, skorjada nihče. Ker resnica boli, vesta butec in butec, ker je na Delu na delu cunami in ker je treba storiti vse, da se to prepreči. Bolj brati Delo. Več kupovati Delo. Prisiliti, če je treba. Z vojsko in policijo, če ne gre drugače. Z Jankovićevimi osvobodilnimi brigadami Pozitivne Slovenije. In Kučan naj se oglasi in spet reče, da je ta in ta najboljši urednik, kar ga je poznal, čeprav mu je takrat Delo drastično nakladno upadlo, njegov najboljši urednik pa ga je še pred slabim letom pljuval. A vsakdo ima pravico do duševnega razvoja.

A če Kučan reče, se mora prijeti. Treba je prodajati in kupovati. Še veliko je patrij v domovini in še več Rodetov. Vsak dan jih bomo dali na pranger, vsako minuto kriminalizirali, razkrinkavali. Pisati, prodajati, brati – več nas bo, prej bomo na cilju. Cilj je pot, je beseda, naša beseda. Kdor ni z Delom, je fašist.
Zdaj grem pa spat.

P. S.: Najboljši govorec socialnih demokratov je Janko Veber! Kot da je padel iz pete ofenzive 1943.