Namesto da bi se nekdanji predsednik obnašal kot državnik, združeval različno misleče in pomirjal vroče politične strasti, deluje kot navaden politikant v najslabši partijski maniri, in tako še bolj polarizira slovensko javnost. Kučan nikogar več ne posluša in še naprej trmasto rine z glavo skozi zid.
Kučan se po dvajsetih letih samostojne države še veno ni povsem sprijaznil z načeli parlamentarne demokracije, da glavnina politike teče v okviru institucionalnega sistema in ne v zakulisnih omrežjih. Da imamo večstrankarski sistem, da ne obstaja več SZDL in da so politične stranke nekaj povsem normalnega in legitimnega. Da je Kučan vsa ta leta lažje vladal iz ozadja, je imel vedno veliko povedati o strankokraciji. Največ o tistih strankah, kamor ni mogla seči njegova dolga roka. Po njegovem vse prej kot demokratičnem dojemanju politike sta bila za vse stvari, ki so šle v državi narobe, običajno kriva opozicija in Janez Janša.
Borutu Pahorju, ki ga je Kučan nazadnje odrabil, je po svoje treba šteti v dobro, da se mu je kar dolgo upiral. A Pahor kljub temu spet ni upal iti do konca in javnosti razkriti vseh Kučanovih zakulisnih rabot. Tako kot tudi ne glavni tajnik SD Uroš Jauševec, ki si je na facebooku drznil zapisati le, da gre Janković na volitve uničit levico in nato takoj utihnil. Pahor je ob neki priliki že dejal, da si javnost sploh ne zaveda, česa so ti ljudje sposobni in kaj mu lahko naredijo. A tako takrat kot tudi danes, ko Kučan v SD menja vodstvo in po svoji lastni presoji na novo podeljuje »franšizo« socialdemokracije, si Pahor ne upa s prstom javno pokazati na Kučana in njegovo zakulisno mašinerijo. Deluje vse bolj prestrašeno, kot da bi se česa bal, kot da bi ga držali s čim. Vedno potem ko nekaj namigne, noče biti konkreten in takoj potegne za ročno zavoro.
Toda kaj pa mu Kučan in njegovi pajdaši dejansko sploh še naredijo, potem ko je že bil izvršen medijski umor njegove osebnosti? Ga pretepejo, zaprejo ali morda celo ustrelijo? Najbrž ničesar takega, saj ne živimo več v času po drugi svetovni vojni, ko so komunisti politične nasprotnike (med njimi pa tudi kakšnega sopotnika, ki se jim je postavil po robu) vozili na morišča v Kočevski rog in Hudo Jamo. Kučanova zakulisna moč je res še vedno (pre)velika, a nekdanji predsednik, ki je spletel »mrežo vseh mrež«, absolutne moči že dolgo nima več.
Konec leta 2011 bi bil že skrajni čas, da se takšni zakulisni politiki reče ne. A sedanji predsednik republike Danilo Türk, ki ga v prejšnjem stavku parafraziramo, tega seveda ne bo storil. Tudi on bo še naprej v pokorni vlogi zadnjega Kučanovega vojščaka ustavljal opozicijo in Janeza Janšo. Urad predsednika republike je ostal ena zadnjih Kučanovih postojank. Prostori Foruma 21 na Nazorjevi ulici 6, kjer ima nekdanji predsednik svojo pisarn, in mu jih pro bono oddaja Nevenka Črešnar Pergar, pa služijo za politični laboratorij, kjer Kučan v družbi z anketarskim »čarovnikom« Nikom Tošem rojeva nove »odrešenike« tipa Zoran Janković.
Kučanovi zakulisni politiki bodo morali reči ne volivci na predčasnih volitvah 4. decembra. Tako kot se je to že zgodilo leta 2004, ko je na volitvah pogorel njegov tedanji izbranec za premierja Anton Rop. Leta 2008 je Kučanu z Borutom Pahorjem spet uspel veliki met, a je restavracija njegovega klana v zadnjih treh letih pod vladavino koalicije KGB doživela popoln fiasko. Tako kot ga bo najbrž čez mesec dni doživel novi Kučanov izbranec za mandatarski položaj. Poraz Zorana Jankovića in njegove eksotične stranke Pozitivna Slovenija bo pomenil tudi politično smrt Milana Kučana.
Kot so pokazala prva soočenja, še preden se je uradno začela predvolilna kampanja, Janković še zdaleč ni kos vlogi, ki mu jo je namenil njegov politični boter Kučan. Da o Jankovićevem »sanjskem moštvu« z ljubljanskega magistrata, ki naj bi Slovenijo spravilo iz recesije, raje ne izgubljamo besed.