Veličino politika določamo tudi po tem, ali je sposoben priznati napako in narediti korak nazaj. Predsednici Nove Slovenije Ljudmili Novak to nikakor ne gre. Namesto da bi se posula s pepelom, se opravičila za napako, raje išče nove in nove izgovore, se vedno bolj zapleta in tone vse globlje. Podpora vladni noveli arhivskega zakona poslancev NSI je bilo nespametno dejanje. Sklicevanje na strokovnjake, predvsem pomladne provenience, ki so eden za drugim zanikali podporo arhivski noveli, še toliko bolj.
Sprememba zakona bi bila sprejeta tudi brez glasov poslancev NSI, ki so postali najbolj vneti zagovorniki spornega predloga, ki ga je pripravilo ministrstvu za kulturo, zaradi zapiranja arhivskega gradiva o zločinih Udbe. Poleg poslancev SDS, Ivana Vogrina in Roberta Battellija, so bili odločno proti tudi poslanci SLS, saj jim je to še posebej naročil predsednik stranke Franc Bogovič, da ga ne bi še naprej povezovali z nekdanjim šefom zvezne Udbe Silvom Gorencem.
Podpora noveli o arhivih je bila podobno samomorilsko početje kot razvpito glasovanje vodje poslanske skupine Mateja Tonina za Kučanovo privilegirano pokojnino. Tako se je še enkrat potrdilo pravilo, da jim nihče – od politične konkurence do medijev (na katere tako radi zarotniško usmerjajo prst) – ne more povzročiti toliko škode, kot si jo lahko sami. Ko jim je to konec minulega tedna le kapnilo, ker jim je zmanjkalo izgovorov, ker so priplavali na čistino, je Novakova vendarle izustila, da dopušča možnost, da so se zmotili. Vendar je takoj pridala, da so pri podpori noveli arhivskega zakona ravnali odgovorno, da krščanski demokrati na tej točki izstopajo iz polemike o zaprtju arhivov, saj da bo resnica že prišla na dan.
Sramoto, kot je podporo poslancev NSI vladni noveli arhivskega zakona, poimenoval lider opozicije Janez Janša, je minuli petek vendarle poskušal nekako popraviti evropski poslanec Lojze Peterle. Vodstvo NSI s tem nespametnim dejanjem ni ogrozilo samo prihodnosti stranke, pač pa tudi ponovno izvolitev Peterleta v Evropski parlament. »Načelen in jasen odnos do totalitarnega režima je bistven za verodostojnost stranke tudi na evropskih volitvah. Zakonska rešitev, ki tehnično oteži možnost raziskovanja delovanja Udbe in izenači storilca z žrtvijo, je nesprejemljiva,« je bil nedvoumno jasen Peterle. Novakova je tako dobila še eno zaušnico, Peterle pa je zaradi podpore noveli zakona o arhivih predlagal tudi sestanek organov stranke. Po njegovem se o tako pomembni politični temi ne sme odločati zgolj v ozkem krogu.
Odločitev o podpori vladnemu zakonu je najbrž padla v glavnem tajništvu stranke, glavno vlogo pa sta očitno spet odigrala Matej Tonin in Robert Ilc. To se je ponovno zgodilo precej amatersko, če ne celo diletantsko, ne da bi pred tem taktično preigrali vsaj dve potezi vnaprej. Pravzaprav še vedno ni popolnoma jasno, kaj so nameravali s tem novim samomorilskim dejanjem v vodstvu NSI sploh doseči. Se zgolj (spet na silo) distancirati od SDS in se premakniti bolj na sredino političnega prostora? S takšnimi brezglavimi odločitvami o nabitih ideoloških temah, s katerimi izgubljaš jedrne volivce, novih pa ne pridobivaš, se je težko premakniti proti sredini. Nespametna podpora Kučanovi pokojnini in zapiranju arhivov stranki gotovo ne prinaša novih volivcev, še zlasti ne neopredeljenih, da bi jih pridobili za udeležbo na prihodnjih evropskih in državnozborskih volitvah.
Po izjavah sodeč se zdi, da Janez Janša za vrhuško NSI postaja vedno večja obsesija. Ljudmila Novak predsednika SDS zadnje čase obtožuje in krivi na podoben način, kot je sredi devetdesetih počela glavna tajnica SKD Hilda Tovšak. Fantje za njenim hrbtom pa si manejo roke in privoščljivo čakajo, da Janeza Janšo v zadevi Patria pravnomočno obsodijo. Potem ko odide na prestajanje zaporne kazni, pa zasije njihova zvezda v polnem sijaju, da NSI postane glavna stranka na slovenski desnici. To si še posebej želi »mlad in perspektiven politik« Matej Tonin, ki si je prislužil celo pohvalo marionetne predsednice vlade Alenke Bratušek.
Spopad strank za volivce je v demokraciji povsem legitimno početje, tudi javni konflikti med NSI in SDS niso nujno nekaj slabega. To navsezadnje povečuje transparentnost politike, kar je za volivce dobrodošlo. Večji problem je tisto, kar se dogaja v političnem zakulisju. Denimo početja lobistov in t. i. spindoktorjev, ki so se še nedavno šli politični inženiring pri Državljanski listi, po javnomnenjskem kolapsu Virantove stranke pa so se zatekli k Novi Sloveniji. Ti ljudje gotovo ne delajo za pomladno opcijo, ampak proti njej.