Alenka Bratušek bo v Evropski komisiji Putinova tempirana bomba. Bodoča komisarka, pristojna za energetiko, skupaj z Romanom Jakičem, ki bi po vsej verjetnosti v Bruslju dobil službo ob Bratuškovi, sta že kot premierka in obrambni minister kljub drugačni politiki EU kazala (pre)veliko naklonjenost do Rusije. Področje energetike je strateškega pomena za Putinov režim v Moskvi, ki želi s projektom Južni tok še povečati evropsko odvisnost od ruskega plina.

Znanje Bratuškove o energetiki se najbrž začne in konča pri vtičnici. Če bi na komisarsko funkcijo slovenska vlada predlagala Romano Jordan, zadnja dva mandata evropsko poslanko, po izobrazbi pa doktorico jedrske tehnike, in bi ji bodoči predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker zaupal resor energetike, se v Sloveniji ne bi skoraj nihče kaj posebno razburjal. Jordanova, s katero v tej številki Reporterja objavljamo intervju, meni, da bi moral resor za energetiko voditi komisar, ki bi bil nalogi kos tako po strokovni kot politično-diplomatski plati, seveda ima prav.

Bratuškova namreč nima pojma ne o energetiki ne o visoki politiki, a jo novi predsednik vlade Miro Cerar, da bi preprečil to veliko sramoto, najverjetneje ne bo odpoklical iz Bruslja in potem za novo komisarko predlagal denimo za energetiko kompetentno Jordanovo, ki je prav tako ženska in članica stranke SDS, ki je na zadnjih volitvah v Evropski parlament dobila največ glasov. Politični botri Cerarju tega nikoli ne bodo dovolili, tudi če bi Komisija za preprečevanje korupcije spisala za Bratuškovo uničujoče poročilo. Pa ga verjetno ne bo, saj novi predsednik Boris Štefanec velja za političnega hlapca Milana Kučana. Bratuškova pa je Kučanov glavni politični projekt zadnjih dveh let – najprej v Sloveniji, zdaj še v EU. Za Kučanovim hrbtom pa so interesi Putinove Rusije.

Slovenska levičarska nomenklatura je z Rusijo oz. Sovjetsko zvezo povezana še iz Stalinovih  časov pred drugo svetovno vojno, ko so se na akademiji NKVD v Moskvi šolali slovenski komunisti z Edvardom Kardeljem in Mitjo Ribičičem na čelu. Sovjetski izvoz komunizma je bil najbolj uspešen prav v Sloveniji, v vseh drugih vzhodnoevropskih državah (okupatorje) Ruse še danes sovražijo iz dna duše. Povsem nasprotno kot pri nas, kjer vladajoči Kučanov režim najbolj sovraži najbolj svobodno in demokratično državo na svetu – Združene države Amerike.

S pomočjo rusofilov (oz. sovjetofilov) na visokih oblastnih položajih v Sloveniji bo Putinu in njegovemu fašističnemu režimu v Moskvi, ki si z vojaško silo v stilu Hitlerja in Miloševića prisvaja dele Ukrajine, zdaj očitno uspelo prodreti v samo srce EU. Slovenija je za Ruse kot članica EU in Nata strateškega pomena. Ni naključje, da po Ljubljani korakajo ruski gardisti, da vsako poletje iz Moskve na slovesnost ob Ruski kapelici pod Vršičem prihajajo visoki predstavniki iz Kremlja in da Društvo Slovenija - Rusija vodi podpredsednik Desusa Saša Geržina, ki velja za glavnega zunanjepolitičnega prišepetovalca zunanjega ministra Karla Erjavca.

Treba si je le pogledati fotografije povabljenih, ko je junija v Maribor na odprtje muzeja v spomin na umrle sovjetske vojne ujetnike prišel Putinov zunanji minister Sergej Lavrov, pa  postane vse jasno. Med visokimi gosti slovenske elite so bili tam poleg Kučana še bivši predsednik Danilo Türk, ki računa na rusko podporo pri naskoku na vrh Združenih narodov, Gregor Golobič in Janez Škrabec, ki si verjetno obetata mastne zaslužke pri ruskih plinskih poslih. Prav zaradi slednjega jim je Junckerjev izbor Bratuškove za resor energetike v Evropski komisiji padel kot sekira v med.

Za Kučanovo tovarišijo je Putinova Rusija že vso tranzicijo največja inspiracija. S sprevrženo ekonomsko politiko »nacionalnega interesa« je v zadnjih dveh dekadah Slovenija namesto liberalne demokracije zahodnega tipa postala Rusija v malem. S to razliko, da Kučan v primerjavi s Putinom, ki za ohranjanje oblasti menjava predsedniški in premierski položaj, Sloveniji vlada iz ozadja. Oba režima, v Moskvi in Ljubljani, za ohranjanje oblasti uporabljata precej podobne prijeme. Glavni vzvodi pri tem početju so poleg državne lastnine največjih podjetij mediji in pravosodje. Od režima kontrolirani mediji „perejo“ državljanom/volivcem možgane, s pomočjo pravosodnih organov pa preganjajo politične nasprotnike in drugače misleče.

Za piko na i »slovensko-ruskega prijateljstva« je Vladimir Putin pred petimi leti v Ljubljano poslal za veleposlanika čečenskega politika, bivšega prvega sekretarja Čečensko-inguške avtonomne sovjetske socialistične republike Dokuja Zavgajeva. Gre za tako sporno osebo, ki bi ji v večini držav EU gotovo takoj odrekli gostoljubje. Poznavalci razmer v Rusiji Zavgajevo vlogo v čečenski vojni primerjajo z vlogo Radovana Karadžića v vojni v Bosni in Hercegovini. Piše se že leto 2014, in Zavgajev je še vedno ruski veleposlanik v Sloveniji.