Simbolično, v soboto, 29. novembra, na nekdanji dan republike (državni praznik rajnke SFRJ), se bodo v NSI dokončno »osvobodili od SDS«. V stranki, ki si je nedavno k imenu pridala še besedi »krščanski demokrati«, nameravajo v najslabši partijski maniri, pod parolo »če nisi z nami si proti nam«, dokončno obračunati s frakcijo, ki naj bi menda preveč simpatizirala z Janševo SDS. Najbolj pod udarom prepotentnih mladcev, ki so si zadnja leta uzurpirali stranko, leta 2000 jo je ustanovil pokojni dr. Andrej Bajuk, sta se znašla Aleš Hojs in Mojca Kucler Dolinar. Do njiju se obnašajo podobno, kot bi bila garjava psa.

»Osvobajanje od SDS« je postala glavna mantra ambicioznega Mateja Tonina, ki so ga po monarhističnem dednem načelu že oklicali za »prestolonaslednika« v stranki. Ker naj bi bil premlad, še ne kandidira za predsedniško funkcijo in se še naprej drži za krilo Ljudmile Novak, v javnost pa iz NSI pošiljajo podobo pokroviteljske matere in pridnega sina. A videz je varljiv, saj ima sin mater že povsem v oblasti. Tonin v NSI ob pomoči zunanjih prišepetovalcev (ne nujno dobronamernih) že nekaj časa narekuje novo ideološko smer – konservativno stranko preobraziti v bolj liberalno, z glavnim poudarkom na gospodarskem programu. Na zadnjih volitvah jim je to prineslo kak dodaten odstotek glasov, da se je NSI sploh prebila v parlament, a novih volivcev je bilo precej manj, kot so se nadejali.

Na drugi strani je politika »osvobajanja od SDS« že odnesla prepoznavno identiteto stranke in kar precej tradicionalnih volivcev, ki so na zadnjih volitvah v državni zbor namesto NSI volili raje SDS ali razočarani ostali doma. Začelo se je z razvpitim glasovanjem za Kučanovo privilegirano pokojnino (3.220,96 evra mesečno), nadaljevalo s škandalozno podporo noveli arhivskega zakona (s čimer so »anonimizirali« udbovske arhive) in končalo pred tednom dni s priklonom evropskega poslanca NSI Lojzeta Peterleta Kučanovemu Forumu 21. Od Janševe SDS so se »osvobodili« tako, da so stekli Kučanu v naročje. To je pri SDS sprožilo ostre odzive o »Kučanovih hlapcih«, »judeževih srebrnikih« in »dolomitski izjavi«. A proces »osvoboditve« očitno še kar ni končan, kot da bi imel Janša Novakovo in Tonina še naprej priklenjena na rešetke v zaporu na Dobu.

Vse to je po eni strani smešno, po drugi pa zelo žalostno, saj sta tako NSI kot SDS članici iste politične družine – Evropske ljudske stranke. Namesto procesa osvobajanja bi bilo pričakovati proces sodelovanja pri predstavljanju alternative sedanji oblasti. V težki situaciji, v kateri se je znašla SDS zaradi zaprtja predsednika Janeza Janše, pa malo več uvidevnosti, ne pa nojevskega tiščanja glave v pesek in s tem dajanja legitimnosti sodstvu Masleše. Zunanjemu opazovalcu dogajanja se zdi, da v NSI namerno provocirajo SDS pri občutljivih ideoloških temah ravno zaradi politike »osvoboditve«. Da so burne reakcije SDS že vnaprej vkalkulirane, da se lahko potem v NSI delajo žrtve povračilnih napadov.

Politika »osvoboditve« verjetno vodi k še bolj razbiti in šibki desnici kot nasprotno. Mar so Tonin & Co. res tako politično naivni, da bo NSI s političnim mrhovinarstvom uspelo prevzeti večji del volilnega telesa SDS in tako postati najmočnejša stranka na desni sredini? Bodo s takšno politiko na naslednjih (predčasnih) volitvah res pritegnili večji del volilnega telesa, ki je julija ostal doma? Zakaj pa se to že ni zgodilo, da bi pobrali vsaj tiste volivce, ki so leta 2011 dali svoj glas propadli Virantovi Državljanski listi? Ima bolj liberalna politika, ki je usmerjena prvenstveno v gospodarske teme, res tako velik potencial? Kaj pa, če do naslednjih volitev nastane kaka nova liberalna stranka, ki bo nagovarjala isto volilno telo? Potem bo NSI dočakala podobno usodo (izpad iz parlamenta) kot SLS? Tradicionalne volivce bo izgubila, novih pa ne bo?

Konkurenca in tekmovalnost med politično sorodnimi strankami je v demokraciji nekaj normalnega, tako kot so nekaj povsem običajnega tudi frakcije znotraj strank. Ni potrebno, da vsi o vseh stvareh enako mislijo. V državah s proporcionalnim volilnim sistemom, kot ga ima Slovenija, je na koncu pomemben le seštevek sorodnih strank, da lahko sestavijo vladno koalicijo. Slovenija je še vedno razklana na dva tabora – na Kučanovega in pomladnega. Kučanov je z ustavno večino močan kot še nikoli poprej, pomladni na drugi strani je šibek in razbit.

Kučanov tabor še vedno deluje kot nekdanja SZDL, uspešno eksperimentira z »novimi obrazi« in se razprostira skoraj čez ves politični spekter: od skrajnih levičarjev (ZL), socialdemokratov (SD), domnevnih liberalcev (SMC), upokojencev (Desus) … V pahljači manjka samo še »žlahtna konservativna stranka«, ki si jo Kučan že toliko let tako neizmerno želi. Tako vlogo so v novejši politični zgodovini namenili že SKD in SLS, pa vemo, kako se je to končalo. Tudi z usodo NSI, če bo sprejela to vlogo, ne bo prav nič drugače.