Sloveniji se je čas iztekel – po raziskavi svetovalnega podjetja Ernest & Young je najbolj skorumpirana država v Evropi. Oba članka je minuli teden objavil nemški dnevnik Die Welt. Slovenija je še naprej udarna novica svetovnih časopisov, ki so o državici na sončni strani Alp zadnji dve desetletji bolj redko pisali, če pa že, pa na turistični straneh v presežnikih o naravnih lepotah. Slovenijo so v Bruslju in Washingtonu pogosto dajali za zgled, za nekakšno vzorčno državo drugim državicam na Balkanu, nekdaj bratskim republikam Jugoslavije.
A s krizo je očitno prišel tudi trenutek resnice. Ko so v institucijah EU, Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ameriških bonitetnih hišah in v investicijskih bankah pogledali pod preprogo Slovenije in presenečeno ugotovili, da je podoba države v resnici povsem drugačna. Da kar zaudarja po gnilobi, ki se je zajedla v skoraj vse pore slovenske družbe. Da je državo na rob bankrota pripeljala povsem zgrešena politika sprevrženega nacionalnega interesa, ki jo hočejo njeni glavni protagonisti, znani pod vzdevkom strici iz ozadja, preobleči v nekakšen demokratični socializem.
Ta novi družbeni red je spet nekakšna imaginacija in repriza kardeljanskega socializma. Demokratični socializem zdaj govori skozi usta mladih levičarskih aktivistov, jedra politično instrumentaliziranega vstajniškega gibanja, ki je pripomoglo k padcu druge Janševe vlade, da je na oblast prišla marionetna vlada stricev iz ozadja. Propadla ideologija socialističnega samoupravljanja, pod katero je v bivšem režimu na čelu zveze komunistov vladal Milan Kučan, se danes, 23 let po spremembi režima, vrača v podobi mlečnozobih levičarskih fanatikov z Metelkove, kjer je sedež nekakšne Delavsko-punkerske univerze, projekta Mirovnega inštituta, zavoda v zasebni lasti, ki je v zadnjih desetih letih po podatkih supervizorja prejel več kot dva milijona evrov javnih sredstev, torej zajeten kup denarja nas vseh davkoplačevalcev.
Luka Mesec, letnik 1987, je zadnje mesece glavna zvezda Mladine, Studia City in še nekaterih drugih dominantnih medijskih smeti. Na protestih je prvi spregovoril o socializmu kot alternativi in zbudil navdušenje, pišejo. Ko človek bere njegov zadnji prosti spis, je tako, kot bi bral Smeri razvoja socialističnega sistema samoupravljanja (Edvarda Kardelja). Mesec, ki ne živi na Luni, pač pa v Sloveniji, članici EU, Nata in evroobmočja, predlaga odpravo vseh svetih stvari v kapitalizmu: konkurenco, zasebno lastnino produkcijskih sredstev in trg. Trg mora biti nadomeščen z demokratičnim planom, konkurenca s koordinacijo, zasebna lastnina produkcijskih sredstev pa z lastništvom in upravljanjem podjetij s strani zaposlenih.
Te svetle cilje demokratičnega socializma bi uvedli z novo stranko, ki bi zrasla iz gibanja in hkrati ostala gibanje, po zgledu grške Sirize. Da bi potem lažje vladali, bi predstavniški sistem preobražali v delegatskega. Namesto volitev, na katerih volimo poslance državnega zbora, bi nekakšne ljudske skupščine izglasovale svoje delegate. Najbrž podobno kot na Kubi in v Severni Koreji. Za piko na i, da Slovenija postane socialistični raj v osrčju Evrope, pa nam ne preostane nič drugega kot koordiniran izstop iz EU in iskanje zavezništev pri socialističnih vladah sveta. »V Latinski Ameriki že nastaja socialistični blok za novo tisočletje … Prihodnost je zato vprašanje alternative: socializem ali barbarstvo,« v svojih smereh razvoja, ki so v resnici plagiat temeljnega dela 'velikega socialističnega misleca' Edvarda Kardelja, sklene Luka Mesec. Tisti mladec, ki ga je na zadnjem omizju Foruma 21 v hotelu Union gostil nihče drug kot sam Milan Kučan.
Seveda je vse to en navaden blef. Dialektika tudi leta 2013 deluje s polno paro. Tovarišija stricev iz ozadja s propagiranjem (neo)socialistične ideologije in manifestacije komunistične ikonografije rdečih zvezd, srpov in kladiv spušča meglo med ljudstvo, da lahko v ozadju še naprej deluje po modelu politične mafije, ki je ugrabila državo za svoje zasebne interese. Ko Milan Kučan in Luka Mesec v Stožicah mahata z rdečimi zastavami in prepevata borbene partizanske pesmi, državni sekretar v kabinetu predsednice vlade Gašpar Gašpar Mišič hodi z vrečami našega denarja po skrbno izbranih slovenskih podjetjih in pripravlja teren za tretji val privatizacije.
Komunisti poleg oblasti zelo ljubijo denar. Denar drugih. Naš denar.