Do predčasnih volitev, če bodo res v nedeljo, 13. julija, če se ne bo še kaj zapletlo, nas loči samo še dober mesec dni. Precej kratko obdobje. Največ zaslug, da bodo volitve sredi poletja, si lahko pripne na prsi odstopljena Kučanova marionetna premierka Alenka Bratušek, ne pa predsednik republike Borut Pahor, na katerega poskušajo levičarji zadnje tedne zvaliti krivdo.

Pahor je zavezan slediti ustavni proceduri, volitve v jesen lahko premakne samo še ustavno sodišče. Vstajniška stranka Solidarnost, ki je na evropskih volitvah povsem pogorela (dobili so samo 6575 glasov oz. 1,66 odstotka), je že napovedala ustavno presojo datuma volitev. Pritisk na ustavno sodišče je že zdaj silovit, saj Kučanova levica še ni povsem pripravljena na volitve. Tudi rezultati volitev poslancev v Evropski parlament ne dajejo dovolj trdnega zagotovila, da bi celotnemu spektru levih strank na predčasnih volitvah uspelo dobiti parlamentarno večino, 46 poslanskih glasov.

Preveč neznank je še v zraku, volilno telo je razpolovljeno na polovico ali pa se celo nekoliko bolj nagiba v levo. 13. julija je zato možnih več scenarijev. Kljub poletju bo udeležba gotovo najmanj dvakrat večja, kot je bila na evropskih volitvah. Komur bo bolj uspelo pritegniti volivce, bo na koncu zmagovalec. Nič še ni vnaprej odločeno, tudi teza, da na volitve bolj disciplinirano hodijo desni volivci, ne drži. Analiza podatkov udeležbe nekaj zadnjih volitev kaže prav nasprotno – zelo visok delež državljanov se odpravi na volišča v prestolnici in drugih večjih mestih po Sloveniji, kjer je večja koncentracija podpornikov levice. Na drugi strani ostajajo doma volivci na podeželju, posebno na vzhodu Slovenije. Sklep, ki temu sledi, je, da so med volivci večji »verniki« levice kot desnice. Levičarji z udeležbo na volitvah ščitijo svoje privilegije, desničarji pa se vdajajo obupu (»nič se ne da spremeniti« ali »vsi so isti«) in raje ne volijo.

Precejšen kaos na levici, ki se je pokazal tudi v rezultatu evropskih volitev, poskušajo trije glavni strici iz ozadja (Milan Kučan, Zdenko Roter in Gregor Golobič) čim hitreje konsolidirati. Ne računajo več samo na seštevek več strank, ki bi lahko sestavile novo levo koalicijo, hočejo tudi relativnega zmagovalca predčasnih volitev. Ne da se namreč povsem natančno predvideti, kako se bodo na koncu glasovi levih volivcev prerazporedili po strankah. Pri večjem številu strank obstaja tveganje izgubljenih glasov, če se eni ali več strankam ne bo uspelo uvrstiti v parlament. Prav zato zadnje dni pospešeno tečejo akcije povezovanja. Ni dokončno jasno niti to, ali bo Šoltes sploh ustanovil svojo stranko (Verjamem) ali pa se bo kar pridružil novi stranki Alenke Bratušek.

Potem ko je Šoltesu na evropskih volitvah uspelo zbrati (samo) deset odstotkov glasov, v Kučanovem taboru stavijo na novega konja, da bi jim prinesel relativno zmago. Po Pozitivni Sloveniji so se spomnili še SMC, na lov za volivci pa poslali Mira Cerarja, ki je bil že lani v igri, da postane (začasni) mandatar, pa je na koncu to postala Bratuškova. Ni še čisto jasno, komu vse bo nova Kučanova SMC pobirala glasove, a kot kažejo analize vzporednih volitev, so potencialni volivci Mira Cerarja na evropskih volitvah glasovali predvsem za leve in ne desne stranke.

Da se ponavlja scenarij iz leta 2011, ko je bila na vrat na nos tik pred volitvami ustanovljena Pozitivna Slovenija, zdaj pa bo to vlogo odigrala SMC, je znak nenormalnosti slovenske demokracije. Podobno kot je obstoj »upokojenske« stranke Desus, ki je vedno jeziček na tehtnici, ko se sklepajo vladne koalicije. SMC je še en nov produkt Kučanovega političnega laboratorija, ki po kolapsu nekdaj vsemogočne Drnovškove LDS proizvaja nove stranke kot po tekočem traku. To sploh ni neodvisna ali sredinska stranka, za kar se razglaša. Je podobna politična prevara, kot je bila propadla Virantova Državljanska lista. Politični moralist Miro Cerar pa je zgolj in samo nekakšen nov Gregor Virant, tudi on samo za enkratno uporabo.

Rdeča »sveta trojica«: Milan Kučan, Zdenko Roter in Gregor Golobič za vladanje iz ozadja potrebujejo nove in nove marionete v vladnem kabinetu. Že Janez Drnovšek je bil bolj kot ne Kučanova lutka, saj je večino operativnih poslov enostavno prenesel na Gregorja Golobiča, ki je bil in je še vedno najbolj goreč politični vojščak Kučana in Roterja. Drnovška je nasledil Kučanu prav tako neizmerno vdani Anton Rop, leta 2008 se je začela vladna avantura z Borutom Pahorjem, ki pa se jim je kmalu strgal z verige, zato smo 2011 prvič odšli na predčasne volitve. Nato so vse stavili na Zorana Jankovića, ki pa mu kljub relativni zmagi ni uspelo sestaviti vlade, a so strici dobro leto potem spet prišli na oblast, ko je bila v vladno palačo poslana marioneta vseh marionet – Alenka Bratušek.

Zdaj pa je prišel na vrsto še Miro Cerar.