Pojdite v nedeljo na volitve, vsak glas šteje. Volitve so še zadnji vzvod v tej državi, da bi se lahko kaj spremenilo na bolje. Čeprav je lider opozicije v zaporu in je zato legitimnost volitev zelo vprašljiva, je prav zato iz protesta treba oditi na volišča. Nič ni vnaprej odločeno, čeprav javnomnenjske raziskave kažejo drugače. Ankete pri nas bolj ustvarjajo, kot merijo javno mnenje. So najmočnejše propagandno orožje za nagovarjanje volivcev, zato se z rezultati na veliko manipulira.
Ankete kažejo na zmago SMC pred drugo uvrščeno SDS. Ker precejšnja razlika med obema strankama lahko uspava levo volilno telo, bi bili lahko v zadnjih dneh predvolilne kampanje priča novemu, iz leta 2011 že znanemu propagandnemu manevru. Da bi se razlika med SMC in SDS začela zmanjševati, da bi morda največja opozicijska stranka spet prišla v vodstvo, s čimer (s strahom pred ponovnim prihodom Janše na oblast) bi poskušali pridobiti leve volivce. Tiste, ki so leta 2011 volili Jankovićevo Pozitivno Slovenijo, danes pa bi dali svoj glas Stranki Mira Cerarja.
Glas za SMC je glas za Milana Kučana. Glas za finančni in moralni bankrot Slovenije. Glas, da se v državi za večino ljudi ne bi nič spremenilo na bolje. Da bi elita ohranila privilegije na račun vseh drugorazrednih državljanov. Kaj lažjega je prirejati, ponarejati in manipulirati z javnomnenjskimi raziskavami v zaprti družbi, kjer skoraj vsi dominantni mediji hlapčujejo Kučanovemu režimu in zanj opravljajo umazano vlogo agitpropa. Za še eno zmago so uporabili še zadnjega jokerja. Tri tedne pred volitvami so zaprli voditelja največje opozicijske stranke, da bi Miro Cerar lažje zmagal. Da bi strici iz ozadja z novo marioneto v vladni palači na Gregorčičevi vladali še naprej.
Da je SMC novi projekt Kučanovega štaba (katerega najožji člani so poleg nekdanjega šefa slovenskih komunistov še Gregor Golobič, Zdenko Roter in Niko Toš), je pred dvema mesecema v intervjuju za Reporter prvi opozoril Igor Lukšič. Zamera nad razkritjem skrivnostnega načrta je bila strašanska: Cerar je v oddaji Tarča TV Slovenija v šoku najprej pozelenel, nato pobesnel nad Lukšičem. Slednjega je še pred tem, najbrž ne brez razloga, v intervjuju za Siol.net brutalno žalil in poniževal že Golobič. Maščevanje je prišlo zelo hitro. Kučan in Golobič sta po slabem rezultatu na evropskih volitvah čez noč prisilila Lukšiča k odstopu, takoj prevzela vajeti v SD in k stranki priključila vstajniško (še eno kučan-golobičevsko transmisijo) Solidarnost. Glavni protežiranec za zmago pa je postala novoustanovljena stranka Mira Cerarja.
Iz SMC nameravajo narediti nekakšno novo LDS, to se jim je sfižilo z Zoranom Jankovićem in njegovo Pozitivno Slovenijo. Iz Mira Cerarja pa novega Janeza Drnovška. Na predčasne volitve, ki niso naključne, ampak so bile skrbno načrtovane, gredo na vse ali nič. Ne samo po absolutno, ampak po dvetretjinsko večino v novem parlamentu, da bi potem lahko spreminjali ustavo (na to v tokratnem intervjuju za Reporter opozarja zaprti lider opozicije Janez Janša), da bi režim s tem še utrdil svojo oblast.
Ko je aprila Kučan prikorakal v kabinet k Bratuškovi, se je scenarij sestopa z oblasti, da bi še naprej ostali na oblasti, začel uresničevati s pospešeno hitrostjo. Prvi vladar Slovenije iz ozadja je takrat že gotovo vnaprej vedel za potrditev obsodilne sodbe na višjem sodišču. Tako kot za Janšo neugodno odločitev večine ustavnih sodnikov in sedanje zavlačevanje na vrhovnem sodišču, vse to je bilo najbrž programirano. V naključja pri zadevi Patria, da ni prišlo do najbolj grobe politične zlorabe pravosodja (čemur smo v Evropi priča samo še v Lukašenkovi Belorusiji), verjamejo samo še najbolj naivni politični zaslepljenci. Tudi datum 20. junij, ko je Janša moral oditi v zapor, je prvi objavil Golobičev časopis Dnevnik že 23. maja, zadnji dan kampanje pred evropskimi volitvami. Vse se je zložilo kot hišica iz kart, da bi Kučanovi ljudje še naprej ostali na oblasti.
Javna skrivnost je, da politični inženiring Cerarjeve stranke iz ozadja vodi prav Golobič, ki velja za prvega Kučanovega operativca. Golobič, tako se zadnje dni širi ljudski glas, naj bi poznal tudi odgovor na vprašanje, od kod denar SMC za predvolilno kampanjo. Najbolj verjetno je, da je po različnih poteh, da bi se čim bolj zabrisale sledi, pritekel iz državnih podjetij, teh »večnih finančnih napajališč« in posvečenih hramov Kučanovega nacionalnega interesa. Novi politični maziljenec Miro Cerar ni kar tako brez razloga proti privatizaciji državnega premoženja. Tudi on ne živi samo od duhovnosti, ampak predvsem od materialnih dobrin. V času debelih krav je tudi njega premamil pohlep; ni bil samo skromen univerzitetni profesor, ampak hkrati tudi samostojni podjetnik, ki je v zadnji dekadi, kot kažejo izračuni, večinoma iz javnih virov dobil kar dober milijon evrov.