Sezonski verniki so tisti kristjani, ki pridejo trikrat na leto k cerkvenim obredom – k polnočnici, na cvetno nedeljo in na veliko noč oz. uporabljajo cerkev samo za poroke ali pogrebe. Pričakujejo čist in svetel prostor, pozimi tudi ogrevan, »nobel« duhovnikova mašna oblačila, spolirane mašne pripomočke, kvalitetno glasbo, ministrante … in seveda poprej sestanek z duhovnikom v toplem in osvetljenem župnišču (A. Rajter). Hkrati pa isti verniki za svoje tri, štiri obiske prispevajo maksimalno 3,7 evra na leto in potem okrog razlagajo, koliko ima Cerkev denarja.
Ihanski župnik je očitno odprl vrata resnici, pokazal je ogledalo sezonskim vernikom. Sezonski verniki namreč mislijo, da ima Cerkev skupen žakelj, iz katerega vsi jemljemo. V tem svojem neumnem razmišljanju gredo še naprej, saj naj bi po njihovem bil ta žakelj celo v Vatikanu, kot da je Cerkev albanska organizacija, kjer ata denar »tala«. V svoji zmoti se ne bodo dali prepričati.
Medijski stampedo na ihanskega župnika govori o temeljni zmoti sezonskih kristjanov, ki izhaja še iz barbarskih časov prejšnjega, 20. stoletja, ko smo bili navajeni, da se poročanja o Cerkvi tičejo le škofov in duhovnikov, mogoče še kakšne redovnice – toda ti so le odstotek članov Cerkve.
Ker je duhovnikov in škofov vedno manj (redovnic in redovnikov, ki bi bili pripravljeni delati v bolnišnicah in domovih za ostarele, pa bo vedno več), se bomo morali počasi navaditi, da Cerkev sestavljajo v 99 odstotkih družine. In te družine so od nastanka Cerkve organizirane in povezane v skupnost – to bi za danes pomenilo, da imajo kristjani svoje šole, svoja podjetja, svoje bolniške ustanove … Lahko naštevam do jutra. In ugotovimo, da Cerkev ni množica nepovezanih puščavnikov.
KOLUMNA V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
