Za praznike se ni treba odrekati.

Ali smo mi vsi skupaj – ta zveza, »vsi skupaj«, me obmetava iz radia nenehno kot »vsem skupaj en en (ta ʻenʼ je sploh srčkan) lep pozdrav«, kar pomeni, da smo »kao svi zajedno«; saj je jasno, da je tisti zguljeni »lep pozdrav« namenjen z ene točke prav vsem – v tej republiki že malo trčenim?!

 Iz najbolj poslušanega radia (samoreklama), kjer se ne morejo dogovoriti ali je zračni tlak ali pritisk, se glasba tako dere, da ne morem niti kuhati, kaj šele jesti, kljub svoji glasbeni izobrazbi. Je kriva zaljubljenost v klasiko? Morda ne več rosna leta? Ugasnem, da lahko pišem. In kuham, primerjam ujemanje vina z jedjo. Če ne, bom slišal kot vedno o nekih butaricah, kot da je to vse in, »da (meni zveni kot ʻkao nekiʼ) kristjani praznujejo veliko noč«. Živim v državi, kjer se poročita »oseba ena z osebo dve«, kjer oseba ena posvoji otroka za osebo dve. Zdaj samo še čakam, da bo ženska postala »oseba dve z menstruacijskim ozadjem«. Pa nismo samo pri nas – to je res moje konservativno razmišljanje – malo trčeni, saj je govoričenja o ženskih kvotah v Evropi vse več. Mlade Berlinčanke svoje sociološke marnje širijo na zahtevo po »uniseks straniščih«. Tako ne bi smelo več pisati za moške, za ženske. Nič ne sme pisati. In moški morajo tam, v marsikaterem zakonu že tako ali tako, sede lulati, tudi manjši packi, ki sicer dvigujejo pokrov. Res. Poznam zakone, pardon, »partnerstvo«, kjer je tako. Moja najdražja, ki se samo čudi nad napisi na nabiralnikih, kjer ima vsak drugi že priimka s poševnico; celo tri priimke ene družine, mi še dovoli ... – Časi se razantno spreminjajo. Torej nismo trčeni.

V času pričakovanja največjega praznika, ki ga deklarirano neverni Slovenci trdovratno in konservativno praznujejo s prekajeno šunko (slano in suho, solitrno in trdo), hrenom, jajci in potico, pri čemer so si izmislili nekakšne simbole o Kristusovi krvi, kroni, žebljih, telesu, čeprav tega že v bližnji soseščini ne poznajo, pa tukaj verujejo, da je tako edino pravilno. Mi vemo vse, znamo vse; samo gospodarstvo, zdravstvo in morala drsita v pomije. – Ja, morala.

Debel človek je grd, len, zasmehovan, bolan ali resen kandidat za sladkorno, infarkt, metabolični sindrom. Nečlovek. Suh je lep, vitek je zdrav, atraktiven, občudovan. Človek. Bolj kot je podoben obešalniku, bolj je slaven. Tudi to ni res, kakor ni res, da je okrogel manj zdrav in zato živi bolj dolgo. V histeriji diktature po postavah, suhih kot trlice, ti niti bližnji znanci ne verjamejo, če povzameš sodobne raziskave na polju prehrane in zdravja, da živijo bolj okrogli ljudje (indeks telesne mase več kot 25 in do 30) dlje in so bolj zadovoljni. In da znanost ne ve, zakaj je tako. Ve pa, da okroglo ni slabo. Zanimivo, da se medijsko podprta histerija vitkosti ne sklicuje na zvezdnike, kot se sicer. Lepotec George Clooney ima indeks telesne mase 28, terminator Schwarzenegger 31,7, svetovni boksarski prvak Kličko 30 itd. –vsi so zdrave in prikupne ikone. Simbol vitkosti, indeks telesne mase – meri se tako, da se kilogrami delijo s kvadratom števila telesne višine, izražene v metrih – nikakor ni znamenje lepote, zdravja ali pravilne prehrane. Tudi zelo suhi ljudje imajo pivski trebušček in so prav zaradi njega zelo ogroženi, čeprav imajo omenjeni indeks manj kot 24, kar naj bi bilo normalno. Mimogrede: indeks manj kot 19 postane življenjsko ogrožujoč. Jaz svojega indeksa ne spravim pod 24 in ga tudi ne nameravam, čeprav se mi desetletja vrti okoli 25 ali malo več. Ne štejem kalorij, jem kot v časih mladosti moje babice, seveda skuhano na sodobnejši in okusnejši način, iz sestavin okolja v premeru 50 kilometrov. In ne ločujem živil na zdrave in nezdrave. Mimogrede, odpadke pa, za kar mi mastno zaračunajo, namesto da bi oni meni kaj prispevali (ker z njimi bogatijo).

Ljudje štejejo kalorije, se bašejo s praški, vitaminskimi dodatki, raznimi kapsulami z olji te in one omega številke, zganjajo džoging do obrabe kolen in kolkov in čemerno zrejo v svet, ker bodo morali čez nekaj dni »svi zajedno« jesti šunko – suho in počrnjeno od dimljenja – in jih bo pekla zgaga od potice. Živela velika noč! Zakaj pa je, zakaj je simbol upanja, hrepenenja, novega začetka, pa komaj komu mar. »Vsem skupaj«. Pa naj jim bo »en lep pozdrav« (einen schönen guten Tag) ali »lep dan«, kot me namesto z nasvidenje pozdravljajo (have a nice day), če jim to bolj ugaja.

V Evropi, temelječi na krščanstvu, obstaja enotno pravilo, da je za veliko noč na mizi najboljše, kar kdo premore. Kaj pa je najboljše, ni različno samo od naroda do naroda, temveč tudi od vsakega posameznika. Tradicija ima pri tem veliko vlogo. Če je bila kakor v moji mladosti panirana piška nedeljski ali praznični luksuz – to je še danes, če dobiš ali imaš res domače pišče, ki je jedlo le tvoje ostanke in se valjalo v pesku, kljuvalo črve – šunka ali potica redka in draga dobrina, se je to spremenilo v tradicijo in ne tako, da bi ljudje razmišljali najprej o Kristusovem trpljenju in nato »kreirali« jedi iz sestavin po teh dejstvih. Kot Kristus sem trpel na veliki petek, ko je s štedilnika že dišalo po dobrotah, samo enkrat na leto dosegljivih, smel pa jih nisi pokusiti, ampak čakati na žegen in nedeljsko jutro z obveznim cvetjem na prazničnem prtu. Muke. Sladke.

Ker ne morem in nočem iz tradicije, bo slastna kranjska štajerskih mesarjev in malo šunke in hrena in pisanka seveda na mizi. Ne obilno. Solitra se ves mesec ne znebiš. In torto imam rad. Potico postrežejo vsi in povsod, ko greš v Emavs; simbolno pomeni na obisk na velikonočni ponedeljek. Z velikonočnim kosilom je bil vedno križ. Če si se napokal velikonočnega zajtrka, si komaj spravil vase govejo juho z zakuho. Zdaj sem bolj zvijačen. Zajtrk manj obilen in bolj zgodaj – če župnik ne bo preveč srborit in spet vihtel kazalec, češ »samo danes vidim množico pri sveti maši« – bo zbudil veselje do kosila. Ugaja mi neka druga evropska navada: jagnje za slavnostno pogostitev poznega kosila. Tudi to je nekak simbol, čeprav znanstveno preučevanje ne more potrditi, ali so pri zadnji večerji res imeli na mizi poleg kruha in vina tudi to pečenko. Zelo verjetno pa je.

Svojim bralcem želim obilo zadovoljstva za praznik in veselja med pripravo in uživanjem pri jedi v številčni družbi.

RECEPT ZA PEČENO JAGNJE V TISKANI IZDAJI REPORTERJA