Cerkev in vino. Neločljiva partnerja že 2000 let. Kaj pa je v kelihu med sveto mašo? Za božič kaj posebnega?
Jezus brez vina? To je tako kot – za današnje kinoobiskovalce – James Bond brez martinija ali jaz brez kozarčka vina pri kosilu. Med svadbo v Kani je Jezus spremenil vodo v vino, pri zadnji večerji je s svojimi učenci z vinom sklenil večno zvestobo, v Svetem pismu je vino omenjeno 200-krat, vinograd pa več kot 100-krat. »Jaz sem trta (trs), vi ste mladike,« so njegove besede. Skratka, Cerkev in vino sta neločljiva.
In katero vino je primerno za evharistijo? Kdo ga izbere? In končno, kaj pravi uradni Vatikan o tem? Rdeče ali belo, suho ali (pol)sladko? Za polnočnico in nedeljsko mašo boljše kot med letom? Do sredine 15. stoletja so za evharistično povzdigovanje imeli izključno rdeče vino; leta 1478 je papež Sikst IV. prvi dovolil belo vino. Tako danes duhovnik simbolično srkne skoraj izključno belo vino zaradi povsem praktičnih razlogov. Prtički na oltarju so iz snežno belega blaga in rdeče vino bi pustilo zoprne madeže. Ker pa v vzhodni, ortodoksni cerkvi še vedno uporabljajo rdeče prtičke, je tudi vino rdeče. Tam vinu dodajo tudi nekaj vode, ki simbolizira verno ljudstvo, tako povezano s Kristusom.
Po cerkvenem pravu mora biti »mašno vino iz trte, naravno, brez primesi, dodatkov, kot je na primer sladkor«. To navodilo se je v stoletjih večkrat spremenilo, nazadnje lani. Danes tako rekoč vsa naša vina, pridelana v Sloveniji, ustrezajo tem kriterijem, ker enako zahteva tudi vinski zakon, zato dobaviteljem ni treba več priseči, da je vino pristno. Za mašno vino je primerna tako rekoč vsaka sorta predikatnega vina ali, po slovenskem vinskem zakonu, vino posebne kakovosti (ljudsko: desertna vina), kar pomeni, da so to praviloma sladka vina. Niso dovoljena navadna, namizna, suha vina ali celo kakšen grozdni sok. Le v Evangeličanski cerkvi si navodilo razlagajo malo bolj na široko, saj naj bi s tem pokazali obzirnost do otrok ali ozdravljenih alkoholikov.
Vino lahko izbere duhovnik ali diakon sam, in sicer glede na to, kakšno ima rad. Kdo pa bi se že kremžil ali ga zlil proč, če je Kristus tako rekoč osebno navzoč!? Od župnikov slišiš muzanja vredne zgodbe, ko je zjutraj želodec prazen in kelih za šilce prepoln ... Sledi sveta zamaknjenost ... In ministranti vedo povedati, kakšno veselje je, kadar gospod župnik pozabijo izprazniti kelih. Danes ni več običaj, da bi povsod pili sladka ali polsladka vina. Tudi cerkveni možje so »v trendu«, bi porekli menedžerji v svoji pisarniški latovščini. Pijejo večinoma suha vina, še posebej sosednji Avstrijci, pa Nemci in drugi. Pri nas še prevladuje slajše vino. Pritrjujem jim; suho se bolj prilega hrani. In pri prvi maši je suho vino in zato po občutku s poudarjeno kislino manj prijetno. Povsod pa v kelihe natočijo domače vino, vino iz dežele, okolja, kjer sta cerkev in župnik doma. Tako bi na pamet rekel, da Štajerci skrnejo več laškega rizlinga ali traminca, Primorci sivega pinota ali malvazije, Dolenjci vse od šardonejev do lokalnih sort. Zanimivo za nas sommelierje je tudi, da ima vino drugačen okus, deluje drugače, bi rekel, če je v kozarcu ali pozlačenem kelihu. Ni mi znano, ali pri nas duhovniki organizirajo vinsko pokušnjo, tekmo izbiranja vin za sveto mašo, vem pa, da to počno v mnogih državah. Vsak vinogradnik je ponosen, če je njegovo vino »mašno«. Prav rad bi se udeležil take pokušnje, kjer bi iskali tančine med kozarcem in kelihom.
V psalmu doni: »Vino razvedri srce.« Prav zato je naša Katoliška cerkev simpatična sredi tega turobnega sveta.
Vino je božji dar, pravim kot pivec in sommelier, je zdrava pijača, ki razvedri, bistri in še marsikaj. Čudežna beseda ob tem pa je – zmernost, karkoli že kdo razume pod tem pojmom.
P. S.: Ogledal sem si božični Dunaj. Razmerje med Ljubljano in nekdanjo prestolnico je še vedno, kot je bilo ...
RECEPT V TISKANI IZDAJI REPORTERJA