Zakaj se je laže zrediti kot shujšati? O tehnologiji in tehniki naše hrane. In o še vedno naraščajoči priljubljenosti perutnine.

Gibanje je zdaj prva zapoved. Za vitkost in predvsem zdravje. Tako pravijo. Torej gibam, kakor poreko. No, jaz se raje gibam. Ob napadih želje, da bi imel kak kilogram manj, mi gibanje to očitno prepreči: mišice se okrepijo, več jih je, salo je lažje celo od vode, teža – enaka. Da bi jedel manj kalorično, o, to pa ne. To poznamo. To je neverjetno, koliko revij, reklamnih brošur nas obletava v povelikonočnem času z nasveti o hujšanju. Šel sem do dna, zakaj je shujšati teže, kot se je zrediti. »Hvala za vprašanje.« Se še komu zdi prismuknjeno, da se politiki ali ljudje, ki jih po radiu sprašujejo to in ono, zahvalijo za vprašanje. Meni bi se zdelo logično, da se vpraševalec zahvali za – odgovor. Torej odgovor, zakaj se je laže zrediti.

Vsega je krivo nekakšno računalniško krmiljenje z enega mesta, ki skrbi za ravnotežje, energetsko bilanco v našem telesu. Energijo potrebujemo za življenje, preprosto rečeno. Za to, da dihamo, da organi delujejo, pri čemer so možgani pravi energetski požeruhi in zanje ne velja oznaka A++ kot pri gospodinjskih strojih, pa da se lahko gibljemo itd. Vso to energijo dobimo s hrano ali natančneje z maščobami, ogljikovimi hidrati (sladkorji) in beljakovinami. Telo to spremeni v ATP (adenozin trifosfat), ki vse in vso energijo krmili, kot rečeno. Če torej manj ješ, dobiš manj energije. Če ješ preveč, se neporabljena energija vskladišči. Vemo. V salo. Telo mora delovati. In ko dobi premalo energije, zanj to ni samo stres, ampak se začne jadrno obnašati bolj učinkovito. Za avtomobilski motor pravimo, da ima boljši izkoristek. Zanj je potrebna armada inženirjev več generacij, da znižajo porabo bencina za nekaj litrov, naše telo to zmore briljantno in takoj. Zakaj je tako, kakšni mehanizmi, morda povezani z duševnostjo, imajo tukaj prste vmes, se ne ve natančno. Kaj se zgodi, ko telo dobi manj, kot potrebuje? Na primer mišice se začno vesti nenavadno racionalno. Osupljivo je, da zmorejo enako kot pred dieto. Z manj energije delujejo polno, kot je navajen določen posameznik. Kot moč motorja. Ostane enaka, a namesto 10 l na 100 km zdaj porabi samo 5 l na100 km in vleče, brzi hitro kot prej. Telo zmore več kot inženirji. Potrebe se zmanjšajo. Telo se navadi.

Ko po nekem obdobju ugotoviš, da si z odrekanjem s sto in eno dieto ustrezno shujšal, dosegel cilj svoje samopodobe, začneš normalno jesti, kakor si bil navajen. Tako ravna 90 odstotkov ljudi. A telo je, tehnično rečeno, še vedno v modusu nizke porabe. Dobro deluje in ne potrebuje toliko energije, kot je dobi s povečano količino hrane, energije. In ker je telo zvito, ker je njegova prva zapoved živeti, preživeti, energijo vskladišči. Kam? V špehec. Energetska bilanca je torej še slabše uravnotežena, kot je bila pred dieto, s katero smo se hoteli znebiti kakšnega odvečnega kilograma po svoji podobi. In posledice? To je tisti sloviti jo-jo efekt; učinek, pri čemer se skoraj vsak, ki se je mučil z dieto, kmalu po njej ne le spet zredi do prvotne teže, ampak pridobi še kak kilogram več. Tako imamo vse več diet in vse več preobilnih ljudi.

Ljudje menimo, da smo vsemogočni. Pa smo del narave, ki ji še znanost ne more do živega kljub skokovitemu napredku. Znamo pa pridelati hrano, da je dobesedno vedno na dosegu roke.  

 »Naša vsakdanja žival«

Samo ena piščančja farma zvali 300.000 ljubkih, majhnih, rumenih piščančkov – na dan! Popolnoma avtomatizirano. Piščeta moškega spola uplinijo... Stroji valijo, tekoči trak, na katerem se kotrljajo kot jajčka veliki piščeki, jih transportira in sortira v kartone, te odpeljejo tovornjaki v »tovarne« za vzrejo, kjer spet vse poteka popolnoma avtomatizirano. Že po petih tednih so na našem krožniku. Za primerjavo: piščanec, ki ga je moja stara mama stisnila med kolena, potem ko mu je zvezala noge in mu prerezala vrat, je bil star najmanj dvanajst tednov. Krmili smo ga vsi. Na mizi je bil za praznike. Najdražja perutnina na svetu in kulinarično najbolj čaščena, kar se je dobi na trgu, rejena, kot jo je redila moja stara mama,  je perutnina iz Bressa v Franciji. A kaj, ko stane od pet- do osemkrat toliko kot iz »tovarne«. Na leto pride iz tovarn 600 milijonov piščancev. In  to selekcioniranih, kar pomeni, da imajo ogromen prsni del, vse drugo je zakrnelo. Ljudje jedo le fileje iz prsnega dela ... Obstajajo tovarne, ki zakoljejo 22.000 svinj in 240.000 piščancev – na dan.

Ne v tovarni in ne doma na krožniku  večina nima več stika z živaljo. Od kod hrana? Kdo še to ve.

Ko še ni bilo nosilcev zvoka, so si bogati naročili »ploščo v obliki« živega komponista na svoj dvor. Ta plošča je prišla z orkestrom, in zazvenel je andante iz koncerta za klavir in orkester št. 21, KV 467, zame in za mnoge najlepša skladba na svetu. Mozart.  To je bil stik z življenjem!  Danes je predvajalnik MP3 za pasom ali v vsakem avtu.

P. S. Podatki so iz največje in najbogatejše evropske države. Če števila delimo s štirideset, dobimo kar dober približek domačih razmer.

RECEPT V TISKANI IZDAJI REPORTERJA